Ta kip svetega Benedikta je mogoče videti v Stranjah. Foto: Marjan Smerke

Prav letos mineva 50 let, odkar je papež Pavel VI svetega Benedikta iz Nursije razglasil za prvega zavetika Evrope. To se je zgodilo 24. oktobra 1964. Leta 1969 so zaradi koledarske reforme njegov god prestavili z 21. marca na 11. julij.

Sveti Benedikt je bil opat in velja za začetnika zahodnega meništva. Rodil se je okrog leta 480 v Nursiji (zato mu pravimo tudi sveti Benedikt Nursijski) v Umbriji v Italskem kraljestvu, zdaj se to mesto imenuje Norcia in leži v Italiji. Imel je sestro dvojčico – Scholastiko, ki je vse življenje hodila po bratovih stopinjah, tudi v svetništvu.

Študiral je v Rimu, a kmalu spoznal, da mu je študentsko veseljaško življenje tuje, zato je zbežal iz Rima in se v samoti posvetil raziskovanju Svetega pisma, božje besede in sebe samega. V temni votlini je, odet v živalska oblačila, molil, se postil in pokoril, dokler ga niso odkrili pastirji, nato pa so ga menihi v bližnjem samostanu Vicovaro postavili za svojega opata, vendar se niso pokorili njegovi strogosti, ki je vključevala delo, molitev in pokorščino. Želel se je vrniti v samoto, vendar se je njegovo ime razširilo in k njemu so prihajale množice. Ustanovil je več samostanov, ki so imeli svoje predstojnike, vendar so delovali pod njegovim nadzorstvom. Po neuspelih spletkah nevoščljivcev se je z nekaterimi najboljšimi menihi, ki so mu bili zvesti in so izpolnjevali njegovo voljo, odselil in nato na gori Cassino pri Neaplju ustanovil najmogočnejši samostan (Montecassino) v zgodovini kršanstva. Prej so bili tam malikovci s svojim templjem. Tega je Benedikt iz Nursije preoblikoval v cerkev svetega Martina Turskega in ob njej sezidal skromno prebivališče za menihe. Samostan Montecassino je prvi, v katerem so se naselili menihi benediktanskega reda. Njegov začetek naj bi bil leta 529. To je tudi prelomno leto v krščanski zgodovini, saj je istega leta bizantinski cesar Justinijan zaprl še zadnjo pogansko šolo v Atenah. Benedikt Nursijski je na Monte Cassinu leta 547 dočakal svojo smrt.


V Slovenskih goricah stoji župnijska cerkev svetega Benedikta. Foto: Andrej Praznik

Regula oziroma Redovniško pravilo

Sveti benedikt je sestavil nova redovna pravila, v katerih je povezoval molitev in delo. Pravila povzemajo besede »Ora, labora, lege«, kar pomeni Moli, delaj, beri, zato jih imenujejo tudi evangelij, prestavljen v resnično življenje. Svoje videnje reda je opisal v edinem delu Regula (Redovniško pravilo). Pokopan je v prvem benediktinskem samostanu v Monte Cassinu. Z njegovim življenejpisom se je največ ukvarjal sveti Gregor v delu Dialogus (Pogovor), v katerem opisuje kraje, v katerih je bil Benedikt, ljudi, ki so vplivali na njegovo življenjsko pot in čudežne dogodke, povezane z njim.

Takole piše:

»Na Monte Cassinu je živel Benedikt brezmadežno, ponižno in preprosto, čeravno so ga s častjo obkladali papeži in kralji. Iz ponižnosti si ni upal postati duhovnik. Goreče je oznanjeval krščanstvo, ozdravljal bolne in obsedene ter obudil celo dva mrtva. Poleg tega je delil obilno miloščino: žito, vino in obleko, kar so menihi pridelali z lastnimi rokami ali pa so jim pošiljali bogati dobrotniki. Ustanovil je večje število samostanov. Dal je svojemu redu trden temelj s pravili, ki zahtevajo pokorščino in ponižnost, čistost in uboštvo. K temu je pripomoglo redno delo, pobožna molitev, molk in premišljevanje. Z veseljem je gledal velike uspehe svojega truda; krasno se je razrastlo drevo, ki ga je zasadil.«

Njegovo ime je nosil tudi prejšnji papež Benedikt XVI. Leta 2009 je samostan tudi obiskal.

V Sloveniji se Benedikt imenuje občina v Slovenskih goricah, v kateri je seveda tudi župnijska cerkev svetega Benedikta. Poleg tega je zavetnik še cerkva v Kančevcih, Taboru v Podbrezjah, Kresnicah in v cerkve Zgornjih Stranjah, ki je bila obnovljena po Plečnikovi zamisli.