Papež Benedikt XVI. je včeraj v Vatikanu sprejel diplomatski zbor, akreditiran pri Svetem sedežu, poročajo pri vatikanskem radiu. V središče svojega govora je postavil versko svobodo, ki je temeljna pot za izgradnjo miru, kot je tudi zapisal v svoji poslanici za letošnji svetovni dan miru. Mir se namreč gradi in ohranja samo takrat, ko lahko človek v svojem srcu, svojem življenju in svojih odnosih z drugimi svobodno išče Boga in mu služi, je povedal papež predstavnikom stooseminsedemdesetih držav, ki imajo vzpostavljene diplomatske odnose s Svetim sedežem; ob tem je potrebno dodati še Evropsko zvezo, Suvereni malteški viteški red in urad Organizacije za osvoboditev Palestine, ki ima poseben status.

Benedikt XVI. je izpostavil, da človeštvo skozi vso svojo zgodovino, preko verovanj in obredov, izraža nenehno iskanje Boga, in te izrazne oblike so tako vsesplošne, da smemo človeka imenovati religiozno bitje. Po papeževih besedah je zatorej religiozna razsežnost neodtuljiva lastnost človeškega bitja in delovanja ter merilo uresničenja njegove usode in izgradnje skupnosti, ki ji pripada. Ko je ta temeljna razsežnost zanemarjena ali zanikana, se oblikujejo neuravnoteženosti in konflikti na vseh ravneh, tako osebni kot medosebni.

Papež je povedal, da ustava v mnogih državah sicer priznava določeno versko svobodo, dejansko pa je življenje verskih skupnosti težko, kajti pravni in družbeni red se navdihuje pri filozofskih in političnih sistemih, ki terjajo kontrolo, da ne rečemo monopol, države nad družbo. Pri tem je Benedikt XVI. pozval, naj se 'katoliškim skupnostim zagotovi polna avtonomija organiziranja in svoboda opravljanja njihovega poslanstva, v skladu z merili in mednarodnimi standardi na tem področju'.

Sveti oče je izpostavil države, ki sicer močno poudarjajo pluralizem in strpnost, kjer pa religija doživlja vedno večjo izključenost, se obravnava kot nepomemben družbeni dejavnik in kjer obstaja težnja, da bi kar najbolje preprečili vpliv religije na družbeno življenje. Pri tem je z odobravanjem izpostavil sprejetje resolucije s strani Sveta Evrope, ki ščiti pravico zdravstvnega osebja do ugovora vesti, in sicer v primerih, ki prizadenejo pravico do življenja, kot denimo splav. Kot primer izključevanja religije in krščanstva je papež še navedel primere odstranjevanja verskih simbolov in praznikov iz javnega življenja. Na ta način se po papeževih besedah ne omejuje le pravica vernikov do javnega izražanja vere, ampak se trgajo tudi kulturne korenine, ki hranijo istovetnost in socialno povezanost številnih narodov.

Benedikt XVI. se je dotaknil tudi vzgojno-izobraževalnega področja. Poudaril je, kako priznati versko svobodo pomeni zagotoviti verskim skupnostim, da lahko svobodno delujejo v družbi, s pobudami v socialnem, karitativnem in vzgojno-izobraževalnem sektorju, in obenem izpostavil plodno delovanje katoliške Cerkve na teh področjih. Izrazil je zaskrbljenost, da se to dejavnost verskih skupnosti, še posebej na področju vzgoje in izobraževanja mladih generacij, ogroža ali ovira z zakonskimi predlogi, ki tvegajo nastanek neke vrste državnega monopola na šolskem področju, pri čemer je kot primer navedel nekatere države v Latinski Ameriki. Vse vlade pa je pozval k podpori vzgojno-izobraževalnih sistemov, ki spoštujejo prvobitno pravico družine, da se odloči glede vzgoje in izobraževanja otrok. Pri tem je papež izpostavil še ogrožanje verske svobode družinam v nekaterih evropskih državah, kjer se izvajajo predavanja o verski in civilni vzgoji, ki posredujejo domnevno nevtralno pojmovanje osebe in življenja, v resnici pa odražajo antropologijo, ki je nasprotna veri in razumu.

Papež je ponovno izpostavil, da Cerkev ne išče privilegijev in ne želi posegati na področja, ki so tuja njenemu poslanstvu, ampak želi to poslanstvo svobodno izvajati. Religija za družbo ne predstavlja problema, ni nekakšen dejavnik nemira ali konflikta, je poudaril sveti oče. Pri tem je vse pozval, naj prepoznajo velik zgodovinski nauk, da je namreč nemogoče zanikati prispevek velikih svetovnih religij za razvoj človeštva. Iskreno iskanje Boga je privedlo do večjega spoštovanja človeškega dostojanstva, je poudaril in dodal, da so krščanske skupnosti s svojo dediščino vrednot in načel močno prispevale k ozaveščenosti oseb ter narodov glede lastne istovetnosti in dostojanstva, pa tudi k pridobitvi demokratičnih ustanov in uveljavitvi človekovih pravic ter ustreznih dolžnosti.

Sicer pa se je papež v govoru diplomatskemu zboru dotaknil tudi vrste primerov kršenja pravice do verske svobode, pri čemer je posebej omenil Irak in Egipt, izpostavil položaj kristjanov na Bližnjem vzhodu, izrazil potrebo po pripravi zakona proti bogoskrunstvu v Pakistanu, ter omenil primere nasilja nad kristjani v Južni in Juhovzhodni Aziji, pa tudi Afriki.