V članku, ki so ga ta teden objavili v vatikanskem dnevniku ‘L’Osservatore Romano’, je zgodovinar in član Francoskega inštituta, Alain Besançon, razčlenil prvih pet let pontifikata Benedikta XVI. Besançon opaža, da je medijska kampanja proti svetemu očetu in Cerkvi sovražna do krščanstva in da se papež sooča s ‘samouničevanjem’ družbe, narave in razuma.

Po besedah pisca se Benedikt XVI. neutrudno bori za jasnost in natančnost. Za papeža ne obstaja nič nevarnejšega kot relativizem, ki se je že zlil s sodobno demokratično družbo – vsaka organizirana skupina lahko legitimno izrazi svoje mnenje preprosto zato, ker je to pač njeno mnenje, ni pa nikakršne potrebe, da bi to mnenje podprla z razumskimi stališči.

Besançon svetega očeta pohvali zaradi ‘vrnitve inteligence srcu Cerkve’, nato pa omeni tudi dva ‘spodrsljaja’ v času njegovega pontifikata. Kot prvega omenja papežev govor v nemškem Regensburgu, ki je po piščevih besedah zelo ‘učen, zmeren in dobrohoten, kljub temu pa je izzval zelo nasilne odzive’. Ti neskladni odzivi so razkrili predvsem kritično nepoznavanje islama s strani duhovščine in vernikov, pa tudi nepoznavanje lastne vere, saj je eno moč razumeti brez poznavanja druge. Zato je po Besançonovem mnenju nujno preusmeriti znanje kristjanov.

Drugi ‘spodrsljaj’ je povezan z medijskimi napadi na papeža in na Cerkev, cilj katerih je svetega očeta prikazati kot človeka, ki je prikrival spolne zlorabe s strani nekaterih duhovnikov, česar pa Benedikt XVI. v resnici nikoli ni storil.

Francoski zgodovinar piše tudi o zgodovini naše družbe in o razumevanju Cerkve glede odnosa med grehom in zločinom. V zadnjih petdesetih letih, piše Besançon, se je definicija spolnih zločinov korenito spremenila, saj so številna dejanja, ki so nekdaj veljala za nezakonita, v sodobnem pravnem sistemu dovoljena oziroma so celo prišteta med človekove pravice. Vse ogorčenje glede preteklih spolnih zločinov se torej zdaj vrti zgolj na pedofiliji.

Poleg tega pa Cerkev greh in zločin obravnava različno. Cerkev zločina ne odpusti, ampak prepusti sodniku, da storilcu podeli ustrezno kazen. Kaznovanje greha pa je v pristojnosti Cerkve in v njenih rokah je moč, kako ga obravnavati. Cerkev izhaja iz stališča, da je človek grešnik. Ljudi pa še vedno preseneča, piše Besançon, da nekateri možje, zgolj zato, ker so si nadeli duhovniško suknjo, niso nič drugačni od ‘običajnih smrtnikov’. Do sedaj še nikomur ni uspelo korenito spremeniti tradicionalnih moških lastnosti kot so ponos, pohlep, poželenje, jeza in greh. In te lastnosti ne izginejo samo zato, ker je nekdo opravil izpit iz psihologije.

Mediji pa kljub temu v svoje poročanje nenehno vpletajo teme kot so poročanje duhovnikov, posvečevanje poročenih mož in podobne stvari. Vse to izraža sovraštvo do krščanstva ter izgubo avtoritete in zaupanja v katoliško Cerkev. In breme vse te zmede mora nositi sveti oče. Po petih letih pontifikata je to precej žalostna bilanca.

Janez Pavel II. se je boril proti zverinskemu političnemu režimu, komunizmu, vendar sta bila družba in celotno človeštvo na njegovi strani. Benedikt XVI. pa ima celotno sodobno družbo, ki se je rodila iz krize šestdesetih let prejšnjega stoletja, z novo moralo in novo vernostjo, uperjeno proti njemu. Zato je, meni Besançon, sedanji papež ‘v podobnem položaju kot Pavel VI. po Drugem vatikanskem cerkvenem zboru, ko se je po lastnih besedah soočal s ‘samouničevanjem’ Cerkve. Tokrat se ‘samouničevanje’ nanaša na celotno družbo, naravo in razum. Slava njegovega pontifikata ni vidna, to je slava mučeništva.’