Upokojeni papež Benedikt XVI. je napisal pozdravno pismo ob 50. obletnici ustanovitve Mednarodne teološke komisije in njenim članom podelil svoj poseben blagoslov.

Pozdrav zaslužnega papeža Benedikta XV. ob 50. obletnici ustanovitve Mednarodne teološke komisije

Mednarodni teološki komisiji izrekam prisrčen pozdrav in podeljujem svoj poseben blagoslov ob petdeseti obletnici ustanovitve.

Papež Pavel VI. je podaril Cerkvi škofovsko sinodo kot trajno ustanovo v življenju Cerkve in Mednarodno teološko komisijo, da bi potrdil in nadaljeval izkušnje 2. vatikanskega koncila. V svetu se je širilo ločevanje med teologijo in papeškim učiteljstvom. To ločevanje, ki se je začelo na koncilu, je bilo potrebno preseči. Na začetku dvajsetega stoletja je bila ustanovljena Papeška biblična komisija, ki je v svoji prvotni obliki sicer predstavljala del papeškega učiteljstva. Bila je preoblikovana v teološki posvetovalni organ v službi cerkvenega učiteljstva, da bi dajala pristojno mnenje v svetopisemski stroki. Pavel VI. je določil ureditev, po kateri je prefekt Kongregacije za verski nauk hkrati predsednik Papeške biblične komisije in Mednarodne teološke komisije. Obe si izbereta tajnika iz svojih vrst. Na ta način so hoteli poudariti, da obe komisiji nista organ Kongregacije za verski nauk, kar bi moglo kakšne teologe odvrniti od tega, da bi sprejeli članstvo. Kardinal Franjo Šeper je odnos prefekta Kongregacije za verski nauk s predsednikom obeh komisij primerjal strukturi avstro-ogrske monarhije: avstrijski cesar in madžarski kralj sta bila ista oseba, medtem kot sta obe deželi živeli avtonomno druga poleg druge. Kongregacija za verski nauk sicer daje na voljo svoje praktične možnosti zasedanjem komisije in udeležencev. V ta namen je določila osebo drugega tajnika, ki vsakič zagotavlja potrebno pomoč.

Pričakovanja, povezana z novoustanovljeno Mednarodno teološko komisijo, so bila sprva brez dvoma večja, kakor je bilo mogoče uresničiti v obdobju polstoletne zgodovine. Iz prvega obdobja zasedanj Mednarodne teološke komisije je izšlo delo Le ministčre sacerdotal (Duhovniška služba, 10. oktobra 1970), ki ga je 1971 objavila založba Du Cerf v Parizu. Dokument je bil zamišljen kot pomoč za prvo veliko zasedanje škofovske sinode. Mednarodna teološka komisija je za sinodo imenovala posebno skupino teologov, ki so ostali kot svetovalci na voljo na prvem zasedanju škofovske sinode. S svojim izrednim delom so omogočili, da je mogla sinoda neposredno objaviti dokument o duhovništvu, ki ga je pripravila. Od tedaj se to ni več zgodilo. Kar kmalu se je razvila tipologija posinodalne spodbude, ki gotovo ni sinodalni dokument, ampak dokument papeškega učiteljstva, ki čim širše povzame sinodalne trditve. Na ta način skupaj s papežem spregovori svetovni episkopat.

Osebno se mi je vtisnilo v spomin prvo petletje Mednarodne teološke komisije. Potrebno je bilo opredeliti temeljno usmeritev in bistveni način dela Komisije. Tako je bilo naposled določeno, v kateri smeri je treba razlagati drugi vatikanski koncil.

Poleg velikih osebnosti koncila – Henri de Lubac, Yves Congar, Karl Rahner, Jorge Medina Estévez, Philippe Delhaye, Gerard Philips, Carlo Colombo iz Milana, upoštevajoč, da je bil Pavel VI. sam teolog, in pater Cipriano Vagaggini, so bili člani Komisije pomembni teologi, ki začuda niso sodelovali na koncilu.

Med njimi so: posebej Hans Urs von Balthasar in zlasti Louis Boyer, ki je bil kot spreobrnjenec in menih izjemno trmoglava osebnost; zaradi svoje odkritosrčnosti, ki se ne zmeni za nikogar, mnogim škofom ni ugajal, a bil je velik sodelavec z neverjetno prostranim znanjem. Nato je prišel na prizorišče pater Marie-Joseph Le Guillou, ki je delal cele noči, zlasti med škofovsko sinodo. Tako je s svojim nesebičnim služenjem v bistvu pripravil sinodalni dokument. Na žalost je kmalu zbolel za Parkinsonovo boleznijo in se prezgodaj poslovil od tega življenja in teološkega delovanja. Rudolf Schnackenburg je utelešal nemško eksegezo z vso značilno zahtevnostjo. Kot nekakšen nasprotni pol sta bila v Komisijo z veseljem sprejeta André Feuillet in Heinz Schürmann iz Erfurta; njuna eksegeza je bila bolj duhovne narave. Končno moram omeniti tudi prof. Johannesa Feinerja iz Chura: kot predstavnik Papeškega sveta za edinost kristjanov je imel posebno vlogo v Komisiji. Vprašanje, ali bi se morala katoliška Cerkev pridružiti Ekumenskemu svetu Cerkva v Ženevi kot normalna članica z vsemi pravicami, je postalo odločilno glede usmeritve, ki naj bi jo Cerkev izbrala po koncilu. Po dramatičnem spopadu je bila odločitev negativna, kar je nagnilo Feinerja in Rahnerja, da sta zapustila Komisijo.

V Teološki komisiji drugega petletja sta se pojavili dve novi osebi: dva mlada Italijana, Carlo Caffarra in pater Raniero Cantalamessa, ki sta dala novo težo teologiji italijanskega jezika. Teologija nemškega jezika se je poleg že navzočih članov okrepila z jezuitskim patrom Ottom Semmelrothom, ki je bil koncilski teolog. Njegova sposobnost, da je hitro sestavil besedila za različne potrebe, je bila koristna tako za Komisijo kakor že prej med koncilom. Skupaj z njim in Karlom Lehmannom je stopila v ospredje nova generacija. Njena zamisel se je začela jasno uveljavljati z objavljenimi dokumenti.

Nimam namena nadaljevati s predstavljanjem osebnosti, ki so prihajale v Teološko komisijo, ampak navesti nekaj razmišljanj o izbranih tematikah. V začetku smo obravnavali vprašanja o razmerju med cerkvenim učiteljstvom in teologijo, o katerih moramo vedno nujno premišljevati. To, kar je Komisija povedala o tem vprašanju v teku zadnjega pol stoletja, zasluži, da na novo poslušamo in meditiramo.

Pod Lehmannovim vodstvom smo analizirali tudi temeljno vprašanje iz pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu, Gaudium et spes, to je problematiko človeškega napredka in krščanskega zveličanja. V tem okviru se je neizogibno pojavila tudi tema o teologiji osvoboditve, ki v tistem trenutku sploh ni predstavljala samo teoretičnega problema, ampak je zelo stvarno določala in tudi ogrožala življenje Cerkve v Južni Ameriki. Zagnanost, ki je vodila teologe, je bila skladna s konkretno težo, tudi politično težo vprašanja.

Poleg vprašanj, povezanih z odnosom med cerkvenim učiteljstvom in naukom teologije, je bilo eno poglavitnih področij dela Teološke komisije vedno tudi problematika moralne teologije. Morda je značilno, da se na začetku niso oglasili predstavniki moralne teologije, ampak izvedenci eksegeze in dogmatike: Heinz Schürmann in Hans Urs von Balthasar sta leta 1974 s svojimi tezami odprla razpravo, ki se je nato leta 1977 nadaljevala z razpravo o zakramentu zakona. Nasprotje front in pomanjkanje skupne temeljne orientacije, nad čimer trpimo še danes kakor takrat, mi je v tistem trenutku postalo nezaslišano jasno: z ene strani je bil ameriški moralni teolog prof. William May, oče mnogih otrok, ki je vedno prihajal k nam s svojo ženo in zastopal starodavno najbolj strogo pojmovanje. Dvakrat je moral doživeti enodušno zavrnitev svojega predloga, kar se sicer ni nikoli zgodilo. Planil je v jok, jaz sam pa ga nisem mogel učinkovito potolažiti. Poleg njega je bil, kolikor se spominjam, prof. John Finnis, ki je poučeval v Združenih državah ter zastopal isto stališče in isto zamisel, a na novi način. S teološkega stališča so ga resno vzeli, a tudi on ni mogel doseči soglasja. V petem petletju je iz šole prof. Tadeusza Styczna – prijatelja papeža Janeza Pavla II. – prišel prof. Andrzej Szoztek, inteligenten in obetaven predstavnik klasičnega stališča, ki pa je uspel doseči soglasje. Končno je pater Servais Pinckaers izhajajoč od Tomaža skušal razviti etiko kreposti, ki se mi zdi zelo smiselna in preprečljiva, a vendar tudi ta ni dosegla soglasja.

Kako težaven je bil položaj, je mogoče sklepati tudi iz dejstva, da se je Janez Pavel II., ki mu je bila zelo pri srcu moralna teologija, na koncu odločil preložiti dokončno besedilo svoje moralne okrožnice Veritatis splendor, ker je hotel počakati Katekizem katoliške Cerkve. Svojo okrožnico je objavil šele 6. avgusta 1993, ko je tudi zanjo našel nove sodelavce. Mislim, da mora Teološka komisija še naprej ohranjati pred očmi to vprašanje in temeljito nadaljevati v prizadevanju za iskanje soglasja.

Končno bi rad poudaril še en vidik dela Komisije. V njej je bilo mogoče vedno bolj in vedno močneje slišati tudi glas mladih Cerkva glede naslednjega vprašanja: do kod so vezane na zahodno izročilo in do kod morejo druge kulture določati novo teološko kulturo? To vprašanje so zastavljali zlasti teologi iz Afrike z ene strani, ter iz Indije z druge. Do zdaj to vprašanje ni ustrezno rešeno. Prav tako doslej ni bilo rešeno vprašanje dialoga z drugimi velikimi svetovnimi verstvi.

Na koncu moramo izreči besedo velike zahvale, ne glede na vse pomanjkljivosti, lastne človeškemu iskanju in spraševanju. Mednarodna teološka komisija kljub vsem naporom ni mogla doseči moralne edinosti teologije in teologov na svetu. Kdor je to pričakoval, je gojil zgrešene upe o možnostih takšnega dela. Vendar je glas Mednarodne teološke komisije postal slišen. To nekako nakazuje temeljno naravnanost, za katero si moramo resno prizadevati v tem zgodovinskem trenutku. Moji zahvali za vse, kar je bilo doseženo v pol stoletja, se pridružuje upanje za nadaljnjo rodovitno delo, v katerem bo edina vera mogla prispevati tudi k skupni orientaciji mišljenja in govorjenja o Bogu in njegovem razodetju.

Kar se tiče mene osebno, mi je delo v Mednarodni teološki komisiji dalo veselje srečanja z drugimi jeziki in oblikami mišljenja. Zlasti pa je bilo zame nenehna priložnost za ponižnost, ki vidi lastne meje in tako odpira pot k večji Resnici.

Samo ponižnost more najti Resnico. Resnica pa je temelj Ljubezni, od katere je navsezadnje vse odvisno.

Vir: Radio Vatikan / prevedel Anton Štrukelj
Foto: Vatican Media