Tako je zapisal v pismu, ki ga je poslal p. Davu Pivonki, rektorju Frančiškanske univerze v Steubenvillu, in so ga objavili 20. oktobra, ob koncu dvodnevne konference o teologiji Benedikta XVI. Skoraj triinpolstransko besedilo Benedikt XVI., eden zadnjih še živečih teologov drugega vatikanskega koncila, začenja z mislijo, da so se, ko je papež Janez XXIII. na presenečenje vseh napovedal koncil, pojavljali mnogi dvomi, ali bo smiselno in sploh mogoče uvide in vprašanja urediti v koncilsko stališče in s tem Cerkvi dati smer za nadaljnjo pot. 

»V resnici se je novi koncil izkazal ne le kot smiseln, pač pa potreben. Prvič se je vprašanje teologije verstev pokazalo v vsej radikalnosti,« je zapisal Benedikt. »Isto velja tudi za odnos med vero in svetom golega razuma. Ti temi na takšen način prej nista bili predvideni. To pojasnjuje, zakaj se je kazala grožnja, da bo koncil bolj razburkal in pretresel Cerkev, kot pa ji dal novo jasnost o njenem poslanstvu.« Po njegovih besedah je med tem čedalje jasnejša postala potreba po ponovni opredelitvi narave in poslanstva Cerkve. »Tako se je počasi kazala pozitivna moč koncila.«

Ekleziologija (teološka veja o naravi in strukturi Cerkve) se je po Benediktovih besedah po drugi svetovni vojni razvijala. »Če je bila dotlej ekleziologija obravnavana predvsem v institucionalnem smislu, pa je bilo zdaj na srečo prepoznati širšo duhovno razsežnost koncepta Cerkve«. Zaslužni papež ob tem doda, da tudi popolno poduhovljanje koncepta Cerkve zgreši realizem vere in njenih institucij v svetu in da je na drugem vatikanskem koncilu vprašanje Cerkve v svetu končno postalo resnično osrednje vprašanje.