Založba Družina je opoldne predstavila knjigo, ki je že pred današnjim uradnim izidom v več jezikih zbujala veliko zanimanje po vsem svetu. Novinar Peter Seewald je svojo tretjo knjigo pogovorov z Josephom Ratzingerjem naslovil Benedikt XVI.: Zadnji pogovori. Original knjige je izšel danes pri nemški založbi Droemer Verlag v Munchnu, knjiga pa je izšla danes še v italijanščini, španščini, madžarščini, portugalščini in angleščini, kmalu bo izšel tudi francoski prevod. Slovenski prevod, ki ga je založila založba Družina, sta opoldne v galeriji Družina predstavila kardinal Franc Rode in prevajalec Anton Štrukelj.

Slovenski prevod knjige Benedikt XVI., Zadnji pogovori, ki ga je založila založba Družina, sta opoldne v galeriji Družina predstavila kardinal Franc Rode in prevajalec Anton Štrukelj.

Kardinal Rode je v uvodu dejal, da je značilnost knjige, kot vseh Ratzigerjevih del in nastopov, »jasna misel, racionalnost, trdno prepričanje, globoka, utemeljena vera, hkrati pa lep in tekoč slog«. Spomnil se je časa, ko ga je v Rimu srečeval še kot kardinala Ratzingerja. Kot prefekt za nauk vere je navadno sedel na prvem mestu in dobil prvo besedo. »V 10 minutah je na pamet povedal, kar je imel povedati in sicer na način, da bi tisto, ne da bi popravili kakšno besedo, lahko objavili v tisku. Ko je povedal, je vstal in odšel. Očitno ga ni zanimalo, kaj imamo povedati drugi,« je dejal kardinal Rode in pristavil, da ga je vedno dojemal kot »izjemno bistrega človeka, s temeljito izobrazbo, široko razgledanega in tudi nekoliko umetniško, glasbeno nadarjenega«. Ratzingerja je označil za misleca, intelektualca, predstavnika tradicije nemške šole, ki je bila v tistem času poznana po dobri klasični humanistični izobrazbi. Kardinal je ponovil misel angleškega zgodovinarja Petra Wadsona, ki je zapisal, da je Benedikt XVI. skupaj z Lessingom, Kantom in Beethovnom zadnji predstavnik nemškega genija. »Je ponižen, skromen, ljubezniv, obziren. Lahko se strinjam z njegovim tajnikom Clemensom, ki ga je označil z besedo 'zart', kar pomeni nežen, mehak. Nikoli ni silil v ospredje, v osebnem stiku je bil očarljiv."

»Nekateri ljudje v Nemčiji so me že od nekdaj želeli odstraniti«

Kardinal Rode, ki je knjigo Zadnji pogovori prebral še pred uradnim izidom, je povedal, da papež Benedikt XVI. v odgovorih veliko pove o svoji stari kmečki bavarski, zelo verni družini, iz rodbine je izšlo veliko duhovniških poklicev. »Pri 32 letih Ratzinger - prijetne zunanjosti, dolgo časa je imel fantovski izgled, lasje mu nikoli niso izpadali, z leti so le posiveli, mladenič prijetne zunanjosti in z izobrazbo, ki je že takrat zbujala pozornost - postane profesor v Munstru, nato še v Tubingenu. V tem času je bilo na nemških univerzah dosti nemirov; nasprotovanja in zavisti je bil Ratzinger deležen tudi od nekaterih teologov, med drugimi Metza, Kunga, ki ga še sedaj obrekuje, morda tudi Rahner,« je dejal kardinal in navedel odgovor Benedikta XVI. iz knjige: »Nekateri ljudje v Nemčiji so me že od nekdaj hoteli odstreliti.« Leta 1977 je postal nadškof v Munchnu in kot se je začudil kardinal Rode, o tem obdobju v knjigi ni skoraj nič. »Kot vem, mu ni šlo najbolje, predvsem pri izbiri sodelavcev. Ko ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim, ga je rešil iz nemogoče situacije. Njegovi nasprotniki so govorili, da so ti čevlji pač preveliki za tako majhnega človeka.«

25 let je sprejemal vso umazanijo v Katoliški cerkvi

Po prihodu v Vatikan je bil 25 let varuh katoliške pravovernosti in morale. »Kot prefekt za nauk vere si je zopet pridobil veliko nasprotnikov, prijel se ga je vzdevek panzer kardinal, kar pomeni buldožer. Ampak bil je nežen buldožer, nikoli ni nikogar pohodil ali povozil,« je dejal kardinal Rode in pristavil, da pa drži, da je bil glede nauka in morale izjemno načelen. Na položaju prefekta se je srečal, kot je sam dejal v knjigi, z vso »umazanijo v Katoliški cerkvi«: »«Vse nepravilnosti, vsi manjši ali večji škandali, vse prihaja na kongregacijo za nauk vere. Če si 25 let v taki službi, ko dan za dan dobivaš negativna poročila o stanju klera in škofov, te to zaznamuje. In njega je zaznamovalo,« je dejal kardinal Rode in pojasnil, da je bil Ratzinger tretji papež v zgodovini, ki je bil pred tem prefekt svetega oficija ali svete inkvizicije.

Odkrito o pedofiliji in homoseksualnosti v Vatikanu

Da je še v času papeževanja Ratzinger začel »boj proti pederastiji v duhovniških vrstah«, je spomnil kardinal Rode in pojasnil, da sicer pri nas rabimo besedo pedofilija, ampak bolj pravilna beseda je pederastija. »Za hude napake in pregreške je v Cerkvi uvedel strogo disciplino, ki jo sedaj Frančišek izvaja.« Ko je že bil papež, je uvedel komisijo treh kardinalov, ki so pregledali stanje v Vatikanu, ker se je, kot je dejal Rode, začelo govoriti o gejevskem lobiju v Vatikanu. V knjigi Benedikt XVI. pravi: »Naznanili so mi skupino gejev, ki pa smo jo razbili. To je bilo štiri ali pet ljudi, majhna skupina, ki smo jo razpustili. Ni pa tega mrgolelo v Vatikanu.« Da je to vse, kar bo bralec o tem problemu izvedel v knjigi, je dejal kardinal, čeprav se je o tem pred izidom »s tako veliko fantazijo govorilo in pisalo vse mogoče«.

Predstavitev knjige v galeriji Družina je vodila Manica Ferenc

»Benedikt bo nekoč svetnik in cerkveni učitelj«

Ko je umrl Janez Pavel II. je bil kardinal Rode prepričan, da ga bo nasledil Ratzinger. Sam se je tega bal in je sprejel, kot je povedal v knjigi, »ker je taka Gospodova izbira. V izvolitvi je videl izraz Božje volje,« je dejal kardinal Rode. Tudi kot papež je »pogumno branil katoliški nauk«, kar je po besedah kardinala »zopet povzročalo nasprotovanje, kar je normalno«. Parafriziral je besede Benedikta XVI., češ, če bi papežu samo ploskali, bi se moral vprašati, kaj je z njim narobe. »To se lahko vpraša tudi vsak škof,« je pristavil kardinal Rode in navedel novinarja Sewalda, ki je zapisal, da »Benedikt XVI. s svojimi prispevki na koncilu, s poživitvijo nauka in očiščenjem in okrepitvijo Cerkve ni bil le prenovitelj vere, ampak kot teolog na Petrovem sedežu eden najpomembnejših papežev sploh, cerkveni učitelj, kakršnega ne bo več.« Kardinal Rode je ob tem pristavil, da je slednje sicer malce pretirano, a tudi sam je prepričan, da Benedikt XVI. bo nekoč postal svetnik in bo tudi razglašen za cerkvenega učitelja. Pri tem se je pošalil: »Če je cerkveni učitelj Anton Padovanski, bo to tudi Benedikt XVI.«

Vladanje je bila papeževa šibkost

Kardinal Rode je dejal, da je bil Benedikt XVI. odličen učitelj vere, ne pa uspešen vladar. Tajnik Clemens je Rodetu večkrat dejal, da je papež »Non e un uomo di governo«, ni človek vladar. »Svoje sodelavce je izbiral med ljudmi, ki jih je osebno poznal, ni jih pa znal ocenit. Tudi sam sem se ob nekaterih njegovih sodelavcih spraševal, kako so prišli na tako mesto. Ni imel čuta pri izbiri sodelavcev.« Da ne obrekuje, je poudaril kardinal Rode, saj Benedikt XVI. v knjigi sam prizna: »Jasno, odločno vladanje mi ne leži. To je moja šibkost.«

Papež Benedikt XVI. je bil prvi v zgodovini, ki je odstopil svobodno. V knjigi dolgo govori o razlogih za ta korak, je dejal kardinal Rode. V to ga ni nihče prisilil ali izvajal nad njim pritiska. »Pohajale so mu telesne in duhovne moči. Spomnim se njegovih nastopov v javnosti zadnje mesece pred odstopom – videlo se je, da ni več poleg, da je navzoč le še fizično, njegovo srce pa je drugje. Spraševali smo se, koliko časa bo še trajalo, bali smo se apatije, mučnega obdobja v Cerkvi.« V knjigi Benedikt XVI. tudi absolutno zavrne, da se je – kot je dejanje označil kardinal Dziwisz, češ da »papež ne stopi s križa« - umaknil trpljenju, ampak je to storil po vesti.

»Pomanjkanje opore pri sodelavcih, V Vatikanu je bil osamljen«

Po mnenju kardinala Rodeta pa so poleg pohajanja »telesnih in duhovnih moči« še drugi razlogi za odstop, ki jih papež v knjigi ne omenja: »Pomanjkanje opore pri lastnih sodelavcih. Vsaj nekateri smo imeli vtis, da je v Vatikanu osamljen in da praktično ne ve, kaj tam počne.« Po besedah kardinala Rodeta pa se je »ustrašil« tudi napovedanega srečanja z mladimi za jesen tistega leta v Riu, saj ga bi srečanje "s karnevalsko pustno razpoloženo brazilsko množico utrudilo".

Prelom med Benediktom in Frančiškom?

Da je vsak papež izvoljen kot nasprotje predhodnika, je dejal kardinal Rode, in to se je še v največji meri pokazalo v izvolitvi Frančiška. Prelom med Benediktom in Frančiškom? Gotovo so novi poudarki, ni pa nasprotij. Je Benedikt zadovoljen s Frančiškom? »Da, nova svežina v Cerkvi, nova veselost, nova karizma, ki nagovarja ljudi. Vse to je nekaj lepega,« je ob koncu povzel Benediktove misli iz nove knjige kardinal Rode.

Anton Štrukelj: "Prevajanje knjige je bilo zame kot duhovne vaje"

Da veliko o papežu pove že naslov knjige Zadnji pogovori, je dejal prevajalec Anton Štrukelj. »To sicer ne pomeni, da ne bo prišlo nič več izpod njegovega peresa, je pa v knjigi naredil obračun o svojem življenju in zlasti papeževanju. In tu je oseben, ponižen, iskren, hkrati pa molitveno poglobljen. Vidi se, da je po odstopu zaživel meniško življenje in da je Benedikt, oče zahodnega meništva, njegov duhovni vodnik.« Po besedah Štruklja to sije iz vsakega papeževega odgovora: »Je kratek, jasen in očiščen sleherne zagrenjenosti. Tudi ko ga novinar vpraša o stvareh, ki so bridke, odgovori na način, da bralec začuti iskrenost in čistino.« Tudi profesor Štrukelj, ki se je s papežem Benediktom na različne načine srečeval preko trideset let, ga doživlja kot blagega, nežnega in hkrati človeka, ki služi Kristusu. »Služil je Resnici. To je delal tudi takrat, ko je bil veter nasproten.« Ob koncu je Štrukelj o svojem delu povedal, da je prevajanje dojemal kot duhovne vaje. »Ko človek prebere kakšen odgovor, se pogleda, kakor v ogledalu, in si želi, da bi vsaj malo napredoval v dobrem."

O pogovoru v drugem delu predstavitve pa v tiskani številki Družine