Zavetnik: benediktinskega reda

Atributi: nadnaravni ogenj

Sveti Benedikt iz Aniane, benediktinski opat, reformator meništva

Otroštvo in mladostna leta so Witizu, kasneje Benediktu, začrtovala bleščeče in brezskrbno življenje plemiča bistrega in prijetnega značaja, vzgojenega na dvoru, spretnega v vseh mogočih veščinah. Vse je kazalo, da je pred njim bleščeča vojaška pot, če si vmes ne bi premislil in začel iskati bolj plemenitega cilja v svojem življenju. K temu mu je pomagal dogodek, ki bi se kmalu končal tragično, za Benedikta pa je bil pravi preobrat. Z vojsko Karla Velikega se je v Italiji boril proti Langobardom, ko je nekoč iz narasle reke Ticino s težavo rešil svojega brata, ki je po nesreči padel vanjo. Dogodek ga je spodbudil k razmišljanju o minljivosti in vrednosti človeškega življenja, zato se je odločil, da želi služiti nebeškemu kralju. Začel se je postiti, se vedno bolj zatekati v samoto in ceniti molk. Ob pomoči slepega meniha Vidmarja, ki ga je srečal v Italiji in ga pripeljal s seboj v Francijo, se je začel pripravljati na vstop v samostan. Po treh letih je dvor zapustil in vstopil med benediktince v samostan Saint-Seine blizu Dijona ter prevzel redovno ime Benedikt. Pet let in pol je preživel v tem samostanu, kjer je poskušal s strogostjo in zahtevnostjo reformirati redovna pravila sv. Benedikta, ki so se mu zdela prelagodna. Bratje pa mu niso mogli slediti, zato je kasneje sezidal popolnoma nov samostan in tam živel v skrajnem uboštvu in veliki spokornosti. A šele po daljšem času iskanja in ko si je pridobil dovolj izkušenj, mu je uspelo najti pravo pot in primerno obliko meniškega življenja. Tako je tretji samostan, ki ga je sezidal na domačem posestvu v Aniani, vedno bolj uspeval in privabljal mnogo menihov, ki so se tam šolali in vzgajali. Benedikt je bil neutruden garač; zidal je nove in nove samostane ter sčasoma vzpostavil mrežo med seboj povezanih samostanov z matično hišo v Aniani, kar je bila takrat novost. Veliko je pridigal in pisal ter skrbel za duhovni napredek preprostega ljudstva, obenem pa bil tudi vpliven svetovalec in pomočnik vladarju Karlu Velikemu. Sodeloval je pri zatiranju krivoverstev, uvedel redno pridigo, skrbel za misijone, spodbujal liturgično gibanje in menihe povezal z božjim ljudstvom. Še večji vpliv je imel pod cesarjem Ludvikom Pobožnim, ko je postal generalni opat za vso državo. Blizu Aachna je ustanovil nov samostan, kjer je bila najvišja šola za menihe v državi, kasneje znan kot Kornelimünster. Svojo dobro premišljeno in temeljito zastavljeno reformo je pripeljal do te mere, da so benediktinski samostani dobili enotno vodstvo in duhovni zagon za stalni napredek.

Ime: Izhaja iz latinske besede benedictus »blagoslovljen« oz. iz deležnika glagola bene dicere »lepo, spodobno govoriti, hvaliti; blagoslavljati«. Njegovo prvotno ime pa je bilo Witiza.

Rodil se je okoli leta 747 v Languedocu v Franciji,

umrl pa 11. februarja 821 v Kornelimünstru v Nemčiji.

Družina: Bil je sin dvornega velikaša, zahodnogotskega grofa Aigulfa iz Magueloneja v Akvitaniji v Franciji.

Zavetnik: Nima posebnega patronata, čeprav ga kot prenovitelja lahko štejemo med pomembne zavetnike benediktinskega reda oz. velja za očeta meništva germanskega rodu.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot opata, večkrat tudi skupaj s sv. Benediktom iz Nursije, ponekod z nadnaravnim ognjem poleg sebe.

Goduje: 11. februarja.