Današnjega svetnika štejemo med najpomembnejše sodelavce Karla Velikega in njegovega naslednika Ludvika Pobožnega. Pritiče pa mu naslov: prvi veliki oče meništva germanskega rodu.

V mladih letih ni kazal, da bo šel na pot meništva. Bil je sin dvornega velikaša Aigulfa, ki je bil vizigotskega rodu. Kazal je veliko bistrost, odlikoval ga je ljubezniv nastop. Prvi čas je kazalo, da po očetovem zgledu išče vojaško slavo. Doživel pa je duhovni pretres. Brat mu je padel v reko Ticino, Witiza (tako je bilo njegovo rojstno ime) ga je le s težavo rešil. Zdaj je dobil o vrednosti življenja drugačno sodbo in se odločil, da rajši stopi v službo nebeškega kralja.

Okoli leta 774 je stopil v benediktinski samostan v Dijonu in dobil ime Benedikt. Začel pa je vznemirjati sobrate, češ da so njihova pravila premalo zahtevna. Začel se je ravnati po veliko strožjih navodilih sv. Pahomija iz Egipta in sv. Bazilija iz Kapadokije. Toda ni šlo. Izkazalo se je, da ne more od menihov v francoskem podnebju terjati toliko kakor v toplejših krajih. Znova je preučil pravila sv. Benedikta iz Nursije (umrl leta 547) in ugotovil, da so do kraja premišljena, toplo človeška in skladna z evangelijem. Ta pravila je uveljavil v samostanu, ki ga je sezidal okoli leta 787 na svojem domačem posestvu blizu mesta Montpelliera v južni Franciji.

Ta samostan se je razvil v matično hišo vedno naraščajočega števila samostanskih ustanov. Ko je cesar Karel Veliki videl napredek benediktinskega reda, je Benedikta povabil na dvor in ga zaprosil za pomoč pri zatiranju krivoverstev. Ta mu je rad ustregel, toda v državni aparat se ni pustil vpreči. Pri cesarju je dosegel, da so smeli benediktinski menihi v Anianu sami voliti opata, ki je užival imuniteto. Na sinodi leta 813 v Aachnu pa je prodrl z načrtom, naj se po vseh cerkvah pri božji službi redno pridiguje, kar dotlej ni bilo ukazano.

Cesar Ludovik Pobožni je Benediktu še bolj zaupal. Imenoval ga je za generalnega opata benediktinskega reda za vso državo. Na cesarjevo željo je ustanovil blizu Aachna nov, zgledni samostan, kjer je bila najvišja šola za menihe v državi. Prvo ime tega samostana je bilo Inden, pozneje pa je zaslovel pod imenom Kornelimünster. Posebej omenimo, da so ga stoletja obiskovali tudi slovenski romarji, ko so hodili v Köln in Aachen.

Leta 816 je povabil opate na sinodo v Inden. Tam so se posvetovali, katere razvade in pomanjkljivosti bi bilo treba odpraviti in katere nove uredbe uvesti. Sinodalne sklepe je cesar potrdil. Bendiktinski samostani so s tem dobili enotno vodstvo in nov apostolski zagon.

Benedikt je umrl 11. februarja leta 821.