Zgodba s tragičnim koncem sega v polet­je leta 1949 in v Slovensko Benečijo, na bregove reke Nadiže pod Petjagom (Ponteacco), vasico, ki se nahaja med Špetrom in Podbonescem. Dobrih 70 let kasneje se je začela pisati zgodba v zgodbi, ko sem zbirala gradivo za poseg na posvetu Ob 75. obletnici Pariške mirovne pogodbe: posledice za primorski prostor, ki je potekal 23. septembra 2022 v Peterlinovi dvorani v Trstu v režiji Študijskega centra za narodno spravo in Društva slovenskih izobražencev. Na njem sem pobliže spregovorila o samostojnem političnem nastopanju Slovencev na Tržaškem, Goriškem in Videmskem po letu 1947, ko so z razmejit­vijo postali narodna manjšina.

Andrej Juša

Demokratična fronta goriških, beneških in kanalskih Slovencev

V lanskem poletju /2022/ sem se tako ukvarjala tudi s samostojno levičarsko slovensko stranko, ki so jo ustanovili v Gorici leta 1947 in je povezovala Slovence na Goriškem in Videmskem. To je bila Demokratična fronta goriških, beneških in kanalskih Slovencev (DFS), leta 1954 so jo preimenovali v Socialistično fronto Slovencev. Izhajala je iz vrednot NOB, v ospredju njenega programa so bile pravice Slovencev v Italiji, njeno glasilo je bil tednik Soča, na Videmskem je delovala predvsem v Slovenski Benečiji. Stranko so razpustili leta 1955, politična pot njenih predstavnikov se je nadaljevala v okviru italijanskih strank.

Soča je bilo glasilo Demokratične fronte Slovencev.

Protislovenska gonja, ustrahovanje in asimilacijski pritisk

Tu nas pobliže zanima njeno delovanje v Slovenski Benečiji, ki je bilo v povojnih letih pogumno in tvegano dejanje, saj se vključuje v širše poglavje protislovenske gonje, ustrahovanja in asimilacijskega pritiska, ki je v teh dolinah popustil šele v zadnjih desetletjih. Na udaru so bili zavedni Slovenci, družbeni in kulturni delavci, duhovniki, organizatorji, pišoči ljudje. Veliko je bilo tudi fizičnega nasilja, napadov, preiskav, aretacij, blatenja, več je bilo tudi umorov. O vsem tem je nazorno pisal duhovnik Božo Zuanella v znani knjigi Gli anni bui della Slavia (Čedad, 1996), ki je izšla tudi v slovenski inačici Mračna leta Benečije (Ljubljana, 1998).

Božo Zuanella, Gli anni bui della Slavia (Čedad, 1996), knjiga o povojnem nasilju nad Beneškimi Slovenci.

T. i. trikoloristi so mu sledili vrsto let

Že ob prvem listanju po literaturi me je pritegnil umor Andreja Juše (njegovo ime pišejo običajno kot Andrea Jussa), tajnika DFS v Špetru, do katerega je prišlo 31. julija 1949 ob bregovih Nadiže pod Petjagom, kjer je bil doma. Kar nekaj let po koncu druge svetovne vojne torej. Literatura ga je omenjala, kakega daljšega zapisa o tem tragičnem dogodku pa nisem zasledila.

Andrej Juša je bil po kapitulaciji Italije partizan, po vojni levičarski politični aktivist, trikoloristi /nosili so italijanske tribarvne kokarde/ so mu zato sledili vrsto let. V literaturi so mu posvetili kak stavek ali odstavek v širšem poglavju o delovanju paravojaških služb, ki so v Slovenski Benečiji ustrahovale naše ljudi.

Andrej in Hijacint Jussa.

Tako prihajamo do prič(evalcev)

V poletnih dneh, ko sem zlagala besedilo, sem goriško-beneškemu rojaku in glasbeniku Andreju Jussi (1974), sinu slikarja in kulturnega delavca Hijacinta Jusse (1950) kot zanimivost omenila, da ima v Benečiji soimenjaka, ki so ga umorili leta 1949. Nisem se mogla načuditi, ko mi ni odgovoril »zanimivo«, kot bi pričakovala, temveč mi je rekel, da ne samo da ve zanj, temveč tudi, da je vdova umorjenega soimenjaka, ko so njega krstili, očetu Hijacintu podarila prstan, ravno ker je bil soimenjak, Andreju pa je pustila tudi pismo. O tej zgodbi pa mi morata z očetom kaj več povedati, sem mu rekla.

Prstan Anite Mauri z začetnicama AJ (Andrej Juša), ki ga je podarila soimenjaku njenega umorjenega moža, Andreju Jussi.

Pismo Anite Mauri, vdove Andreja Juše.

Tudi o razmerah v Slovenski Benečiji

Naneslo je, da sem z Andrejem in Hijacintom posedla v Gorici leto kasneje, ravno na obletnico, ko so našli truplo, 1. avgusta, in ga nekateri viri omenjajo kot dan umora, kar ne drži, saj je pod streli padel večer prej. Ko smo se ponovno srečali, da bi v drugem branju preleteli besedilo, ki sem ga pripravila, je bil 10. avgust, ki je obletnica smrti vdove Anite, ki je umrla leta 2007, stara 91 let.

Obe srečanji sta trajali več ur, saj smo se pogovorili o Andreju Juši (1913–1949), ki je bil doma iz iste vasi kot Hijacint, pogovor pa je nanesel tudi na razmere v Slovenski Benečiji. Pogovor sem začela z Andrejem Jusso in njegovim krstom v Petjagu.

Petjag, kjer je živel Andrej Juša (v ozadju levo gora Mija, za njo Breginjski kot).

Samostan, dvorec in kapela v Petjagu

Jussa oz. Juša je za Petjag značilen priimek, v vasi je bilo več družin s tem priimkom in niso bile vse v sorodstvu. Priimek Jussa je vklesan tudi v kamnu v vasi, ki sega v začetek 17. stoletja. Župnijski arhiv v Špetru so fašisti požgali leta 1924, da bi zbrisali dokument o naših priimkih.

Krstili so me v kapeli na glavnem trgu v Petjagu, in ne v cerkvi sv. Doroteje, ki stoji nad vasjo. Za kapelo so se odločili zato, ker je povezana z našo družino. Spadala je v posestvo plemiške družine Mangilli iz Vidma, ki ga je upravljal moj praded. Bil je Furlan, kolon, doma iz Humina. Družina se je veliko selila po deželi, skrbela za različne posesti, zato so se njegovi otroci, deset jih je bilo, med njimi je bila tudi moja babica, rodili v različnih krajih.

Naposled so prišli v Petjag, kjer je omenjena plemiška družina imela pravi dvorec z obzidjem, ki je bil nekoč samostan. K večji posesti je spadala tudi kapela. Zemljišče s poslopji je ded nato odkupil, kapeli pa se je odpovedal in jo pustil vasi. Zato so me tam krstili.

Vdova umorjenega Andreja Juše Anita Mauri je takrat očetu prinesla prstan, ki ga je kupila in na katerega je dala napisati moževi in moji začetnici AJ – Andrej Jussa. Prstanu je dodala tudi krajše pismo v italijanskem jeziku, v katerem je izrazila veselje in ganjenost, da nosim enako ime kot njen mož, ki ga je izgubila zelo zgodaj, ter me pozvala, naj se v odraslih letih pozanimam pri očetu za tragično usodo njenega moža.

Kapela v Petjagu.

Petjag – domačinov je za vzorec, glavnino predstavljajo tujci

Pogovor sem nato nadaljevala s Hijacintom, saj je o umoru Andreja Juše pred več desetletji tudi sam poizvedoval.

Petjaga, ki sem ga poznal v otroštvu, danes ni več. Domačinov je za vzorec, glavnino prebivalcev predstavljajo tujci. Vas je bila nekoč poznana kot zbirališče naprednih ljudi, tudi upornikov. Bilo je malo kmetov, mladi možje, veliko je bilo kamnosekov, so hodili delat po Evropi, na Madžarsko in v Avstrijo, tudi v Nemčijo, Francijo, ZDA, več je bilo tudi zidarjev. Ko so se vračali domov, niso prinašali le denarja, temveč tudi nove ideje, ne le na družbenem polju, temveč nasploh. Tudi petjaški zvonik se razlikuje od drugih, je čebulast, edini v Benečiji, idejo je menda prinesel domačin, ki je delal na Madžarskem.

Z aktivistom Andrejem Jušo ste sorodstveno povezani?

Samo v drugem kolenu, pa čeprav nosimo enak priimek in prihajamo iz iste vasi. Naši družini sta se povezali kasneje, ko je moj stric, mamin brat, poročil Andrejevo nečakinjo. Andreja so ubili eno leto pred mojim rojstvom, o njem sem samo slišal od drugih, pravzaprav sem se moral truditi, da so mi kaj povedali, saj se o njem ni govorilo, njegov umor je bil nepriljubljena tema.

V Petjagu, kjer je živel Andrej Juša.

Kaj ste o njem zvedeli?

Med vojno je bil aktiven partizan, pogosto je prespal tudi v Petjagu, babičin in njegov dom sta bila povezana, kot so bile nekoč hiše sosedov v vasi. Ko se je ponoči vračal domov, je stopil na babičin kurnik, nato na streho hleva, iz hleva na podstrešje, ki ni bilo kaka kašča, bilo je bolj za silo, grižola z malto, lazil je po tramovih, da je prišel do svoje hiše, tam je bila luknja v zidu, kjer je spal. Babičina družina, Serafini se pišejo, ga je ponoči večkrat slišala, kako je prestopal pod streho, nihče pa ni nič izdal in se ni razvedelo.

Njegovo skrivanje se je nato nadaljevalo tudi po vojni, saj so mu trikoloristi sledili, ga čakali, vedel je, da je v nevarnosti, zato se je tudi po osvoboditvi skrival, ni spal v postelji, temveč na podstrešju, ki ga je uporabljal med ilegalo v času vojne.

Njegovo vdovo Anito sem prosil, če bi mi pokazala skrivališče, in sem lahko videl, kako si je s tramovi sestavil podlago za spanje, na njej pa ni bilo blazine, bili so le plašči in odeje.

Članek v tedniku Soča 6. avgusta 1949.

Kako ste se približali tej tragični zgodbi?

Ko sem bil star nekje 20 let, smo z nekaterimi prijatelji raziskovali marsikaj, tudi ta umor. Posneli smo tudi pričevanje vdove, ki pa se je izgubilo. Andrej je imel brate Benita, Filipa in Tonija, ki se niso pečali s politiko.

Ko smo hodili naokrog in iskali pričevalce, je spominjalo na Sicilijo in zanjo značilno omertà – molk o zločinskih dejanjih. O umoru, pa tudi na splošno o nasilju se ni smelo govoriti in se ni govorilo, vladal je vsesplošen strah.

Tudi doma je bilo tako, oče mi ni nikoli govoril o politiki, šele po njegovi smrti sem v predalu našel partizansko izkaznico, takrat sem zvedel, da je bil kurir, star je bil 17 let, bil je harmonikaš in glasbenik, hodil je igrat po vaseh, v harmoniki pa je nosil sporočila. Druga kurirka iz vasi, Alma Jussa, je sporočila skrivala v laseh. O vsem tem po vojni niso pripovedovali, hoteli so zaščititi družine.

Uvodnik v tedniku Soča 6. avgusta 1949, posvečen umoru Andreja Juše.

Kaj veste o umoru?

Dokumentov ni, krivcev tudi ne, prave preiskave že takrat ni bilo, zadevo so takoj utišali, zato pa je veliko govoric in inačic. Nekateri pravijo, da je šlo pri umoru Andreja Juše tudi za maščevanje, bil pa je predvsem politični umor, saj je bil Andrej tajnik DFS v Špetru, marca naslednje leto so sedež stranke v Špetru tudi razdejali.

Na dan umora, 31. julija 1949, je Andrej šel pod večer na breg Nadiže pod vasjo iskat ulovljene ribe, morilec ga verjetno ni presenetil, mogoče ga je prej tudi nagovoril, saj mu je uspelo skočiti s skalnatega brega, kjer je bil, na drugi breg, kjer je grušč, tu so bile naslednji dan še vidne stopinje. Moški je nanj enajstkrat streljal s pištolo, ga ranil, Andrej je zbežal in se nekje skrival. Čez čas so slišali še dva strela, njegovo truplo so potem našli pod skalo pri bregu, morilec ga je ustrelil tako od blizu, da mu je zasmodil lase.

Nadiža z mostu, nedaleč od Petjaga in Krasa.

Kaj so pravili domačini?

Iz sosednje vasi Kras, ki je na drugem bregu Nadiže, so pod večer slišali streljanje, a niso šli pogledat, ker so se preveč bali. V Petjagu streljanja niso slišali, ker skala nad Nadižo odbije vsak zvok.

Doma so ga čakali, niso si upali do kraja zločina, tako da je njegovo truplo ostalo med skalami do naslednjega dne. Ubili so ga na točki, kjer reka zavije, je pravi ovinek, po domače tistemu delu pravimo Barovca. Na kraju, kjer so našli truplo ob bregu Nadiže, je vdova dala postaviti ploščo.

Nagrobnik družine Andreja Juše.

Kje je pokopan?

Na pokopališču v Špetru, počiva ob ženi Aniti, v sosednji grobnici pa počivajo njegova hčerka Sara in vnuka Vladimir in Erik, ki sta umrla zelo mlada, oba zaradi srčne kapi, Vladimir med tekom ob nogometnem igrišču, ki je nasproti pokopališča.

Nagrobnik Sare, hčerke Andreja Juše, ter vnukov na špetrskem pokopališču.

Andrej ni bil edina žrtev povojnega nasilja v Benečiji, v knjigah boste našli več imen umorjenih, seznam Slovencev, ki so jih preganjali, ustrahovali, pretepali, kako drugače poškodovali, bi bil zelo dolg. DFS je bila v Benečiji precej močna stranka, njeni člani so bili povezani z Gorico, pred nekaj leti sem dobil v roke seznam vpisanih v DFS v Benečiji in je bilo res veliko imen.

Kaj pa bi povedali o vdovi?

Ime ji je bilo Anita Mauro (1915–2007), njena družina je bila izvorno furlanska. Z Andrejem sta imela hčerko Saro (1939–2020), leta 1945 pa jima je umrl dojenček. Po moževi smrti je Anita nekaj časa ostala v Petjagu, delala je kot šivilja v Špetru, nato je šla skupaj s hčerko v Švico, tam sta ostali deset let, hiša v Petjagu je samevala. Pred odhodom v Švico bi morala Sara obiskovati Dijaški dom v Gorici, zaradi močnih pritiskov na družino pa so jo vpisali na italijansko šolo v Špeter.

Ko se je Anita upokojila, se je v šestdesetih letih vrnila iz Švice, z njo je prišla tudi hčerka, ki si je medtem ustvarila družino, nato so živeli v Petjagu. Sara je bila zavedna Benečanka, ni pa bila angažirana v slovenskih organizacijah, živela je bolj odmaknjeno, pa čeprav je sledila dogajanju.

Preganjanje staršev, ki so vpisali otroke v goriški Dijaški dom in slovenske šole, je bilo takrat običajna praksa. Tudi mojega očeta so večkrat poklicali na karabinjersko postajo, ni pa nikoli šel, prišli so ga tudi iskat domov in ga pozvali, naj gre na pogovor k marešalu, pa ni šel. Na začetku je bil z mano v goriškem Dijaškem domu tudi moj bratranec, a doma so pritiske zdržali samo eno leto, naposled so ga starši poslali v zavod v Čedad, kjer so jim tudi uredili, da je bilo vse brezplačno. Iskali so vse načine, da bi družine in njihove otroke oddaljili od slovenskega sveta. Le peščica je bilo tistih, ki so na slovenskih šolah vztrajali.

Kaj bi povedali o ustrahovanju?

Hodili so okoli ponoči, domovi po vaseh niso bili zaklenjeni, prihajali so v sobo, spečega ugrabili in ga gnali kam v gozd, ga tam pretepali, zasliševali, ga tam pustili. Člani teh paravojaških skupin so bili v glavnem domačini. Da se je to dogajalo v 50. in 60. letih, zgleda danes neverjetno. Če je kdo kaj prijavil karabinjerjem, je njegova prijava romala v koš, še preden je zapustil postajo. Nisi imel nobene moči.

Tudi mojega strica Luciana ni bilo dva dni domov, iskali so ga, naposled so ga našli v potoku, krvavega, z zvezanimi rokami, z žakljem na glavi. Tudi on ni spal doma, ker je vedel, da ga zasledujejo. Življenje je bilo zelo težko tudi zato, ker nikjer nisi našel nobenega dela, niti potnega lista stricu niso dali, da bi emigriral s trebuhom za kruhom.

Slovenci smo bili enačeni s komunisti in Jugoslavijo

Pogovor v Gorici je zaključil Andrej. »Tisti, ki so hoteli ostati Slovenci, so morali v emigracijo, žene in babice, ki so ostale v vasi, pa z otroki niso govorile slovensko, hotele so jih zaščititi, ker Slovenci smo bili enačeni s komunisti in Jugoslavijo, oboje je bilo največje zlo. Prepričevali so jih tudi, naj otrok ne učijo slovensko, ker v šoli ne bodo potem nič razumeli in bodo imeli težave.

Ko je bil oče Hijacint v goriškem Dijaškem domu, so bili v vasi zaskrbljeni, predvsem starejši so se bali, da se ne bo več vrnil. Ko se je vračal, so ga starke gledale križem in ga spraševale, ali sploh še hodi k maši. Veliko je bilo negativne mitologije. Ko se je Slovenija osamosvojila, se je odnos začel počasi spreminjati, a je šlo zelo počasi, pomembno vlogo je seveda odigrala dvojezična šola. Ljudje so počasi postajali bolj sproščeni, dinamike so se torej začele spreminjati pred komaj štiridesetimi leti. Sorodniki v Petjagu so še mene grdo gledali, ker sem obiskoval slovenske šole v Gorici.

V Benečiji nikoli dobro ne veš, kdo je v resnici tvoj sogovornik, kaj v resnici misli, kako čuti, komu bo kaj poročal. Bili smo vedno na prepihu, zato so se ljudje držali bolj zase, zato je tako težko zvedeti karkoli.

V Špetru na nagrobnikih slovenščine ni

Naslednji dan sem povedano skušala podoživeti v krajih dogajanja, podala sem se v Benečijo, da bi poslikala točke, o katerih sem poslušala, da bi zgodbo opremila s podobami. Obiskala sem špetrsko pokopališče in poiskala Andrejev grob. Družin Jussa tu ne manjka, če poznaš imena nekaterih družinskih članov, je iskanje lažje. Našla sem manjši sosednji grobnici, v eni počivata Andrej in Anita, v drugi so hčerka Sara in njena sinova. Na pokopališču z očitnimi slovenskimi priimki na nagrobnikih slovenščine v bistvu ni, prisotna je le v dveh primerih. Je pa nemščina na večji dvojezični spominski plošči nad grobnico avstro-ogrskih vojakov, umrlih med prvo svetovno vojno.

Nasproti pokopališča je nogometno igrišče domače ekipe Valnatisone. Ob robu zelenice je v travi viden znak s podobo tekača, pod njim cvetje in sveča. Tu je umrl Andrejev vnuk Vladimir, ko je med tekom utrpel infarkt.

Spomin na Vladimirja Jušo, vnuka Andreja Juše, ki je leta 2004 med tekom umrl zaradi kapi ob nogometnem igrišču pri špetrskem pokopališču.

V Petjagu je bil pred stoletji pomemben samostan

Pot me je nato vodila v Petjag, vasico, ki je od Špetra oddaljena nekaj minut. Na glavni cesti, ki pelje v Podbonesec, je kmalu vidna cerkev svete Doroteje, ki stoji nad vasjo. Parkirala sem na vaškem trgu nasproti stavbe, kjer je bila do pred nekaj leti vaška gostilna, nekoč pa so se tu ustavljali vozovi. Na trgu je tudi kapela krožne oblike, v njej je bil krščen Hijacintov Andrej.

V vasi je bil pred stoletji pomemben samostan, mi je v e-pošti napisal Hijacintov vrstnik, Boris Babič, Tržačan od Svetega Jakoba, ki že pol stoletja živi v Benečiji in s katerim sta pred več desetlet­ji raziskovala tiste kraje. Poiskala sem sledove tega samostana, se sprehodila do vrha vasi, v kateri se vrstijo zapuščene hiše, ob njih obnovljene in nove stavbe. Po vasi se je sprehajalo tudi nekaj ljudi, odmevala je tuja govorica, ki je običajna za potomce beneških migrantov.

Boris Babič

Italijanska oblast je bila »neitalijanom« huda mačeha

Tisti, ki so bili oblastem pogodu, so dobili dovoljenje za delo na tujem, ostali so si pač morali pomagati. Takrat so odprli tovarno cementa v Čedadu in tisti, ki niso mogli v emigracijo, so si uredili manjše kamnolome. Poklic kamnoseka je bil v Benečiji precej običajen, veliko je bilo nekdanjih partizanov, ki so odprli manjše kamnolome, tudi v Petjagu. Za nekdanje partizane ni bilo dela, s prošnjami vsej vrst so imeli težave, tudi sam jih je doživel kar nekaj, tudi za odprtje prodajalne jabolk družinske kmetije na Mostu (Ponte San Quirino), mi je še priznal Babič.

Gospo na balkonu sem vprašala, ali ve, kje je bil v vasi samostan, pa mi je odgovorila, da bi mi verjetno znal odgovoriti njen ded, ona da živi drugje, v Petjagu preživlja le poletje. Veliko je bilo tudi oken, s katerih so za trenutek odmaknili zaveso in pogledali na cesto. Občutek, da te ob vsakem koraku kdo opazuje, je v Benečiji precej običajen.

Freske v Petjagu.

Veliko je v teh dolinah še neraziskanega

Na koncu vasi je pod kamnitim obokom obnovljene hiše ohranjenih nekaj fresk, na zidu kamnita glava, »beneški Tržačan« mi je kasneje obrazložil, da so to sledovi starega samostana, ki so ga ustanovili Franki za pokristjanjenje teh krajev, novejši je bil na desni strani trga. Tam je živela tudi Andrejeva hčerka Sara, s katero sta bila prijatelja, mi je še povedal Babič. Ko jo je enkrat obiskal na domu, mu je v gornjih prostorih pokazala zelo lepe freske, ostanke samostana. Skupaj sta priredila tudi edini praznik glasila KPI L'Unità v teh krajih. Ko je bila v službi, je bila tudi sindikalna predstavnica.

Veliko je v teh dolinah še neraziskanega, predvsem pa neovrednotenega, se je hudoval moj sogovornik. Na strehi Sarine hiše je še danes kamnita krogla s križem, pri tej hiši se začne tudi močno obzidje, ki je objemalo plemiško posest in še prej samostan.

Freske v Petjagu.

Tolpa Spollero je imela svoj sedež v Ipplisu pri Čedadu

Boris Babič mi je med daljšim pogovorom, ki je zajel zgodovino od Pavla Diakona do uskokov in skrivališč orožja Gladia, potrdil, da je pri Andreju Juši šlo za politični umor, ki ga je zelo verjetno zakrivila skupina nekdanjih fašistov, ki so razsajali v teh krajih tudi v povojnem času. Po tem zločinu so nemoteno nadaljevali s svojim nasiljem. Bila je to tolpa Spollero, ki je imela svoj sedež v Ipplisu pri Čedadu. Sara mu o očetu ni nikoli pripovedovala, on pa vanjo ni silil. Vaščani ga menda niso imeli bogvekako radi, ker da je znal biti tudi nasilen. Babič mi je tudi zaupal, da so mu domačini povedali, da je takratni kaplan iz Špetra Andreju Juši podelil blagoslov na daljavo s skale nad Nadižo, še preden je morilec začel streljali nanj.

Šola v Špetru je obudila slovenstvo v Benečiji

Spregovoril mi je tudi o prebujanju slovenstva v teh krajih, začelo se je leta 1970, ko je tudi sam sodeloval s Stojanom Spetičem, Nadjo Kriščak, Živo Gruden. Prvi in zadnji protestni shod z baklado od Čemurja do Ažle je bil ob zaprtju edinega industrijskega obrata v Benečiji, opekarne pri Čemurju. Iz skupine okoli te baklade se je razvil družbeno-politični krožek Azzida, iz katerega je nastal center Nediža. Pravi mejni kamen pa je bil potres oz. obnova po njem s pomočjo, ki jo je nudila Jugoslavija. Takrat so začeli tudi zbirati beneško mladino, ki je študirala v slovenskih šolah v Gorici, v krožku Mladina, ki je začel izdajati tudi svoj list. V njem je tudi Babičev članek, v katerem piše, da je čas za prvo slovensko šolo v teh krajih. Nekaj let kasneje ga je Pavel Petričič povabil v Fojdo na pogovor, začelo se je delo za slovensko šolo, je še pristavil Babič. Šola je tista, ki je obudila slovenstvo v Benečiji, je bil še mnenja moj sogovornik.

Daniele Golles iz Petjaga je predsednik sekcije VZPI/ANPI za Nadiške doline.

Petjag je bil še posebej nadzorovano območje

Dol par Andreji pravimo v Petjagu točki, kjer so našli umorjenega Andreja Jušo, med skalami nad bregom Nediže stoji plošča, ki jo je postavila njegova vdova Anita, mi je 18. avgusta v Špetru povedal Daniele Golles iz Petjaga, ki je predsednik sekcije VZPI/ANPI za Nadiške doline. Skupaj s Hijacintom in Andrejem Jusso smo posedli pred muzejem SMO, preden smo se podali pod Mečano iskat ploščo in kraj umora.

Pri umoru Andreja Juše je bistveno, da razumemo vzdušje, ki je v Špetru vladalo od leta 1944, ko so v naše kraje prišli Nemci. Postali smo militarizirano območje, pri občini je bila kontrolna točka z mitraljezom, ki je nadzoroval glavno ulico v obe smeri, hiše so bile poškodovane od strelov, na drugem koncu vasi so učiteljišče odselili, da so vselili kasarno alpincev. Tu je bila druga kontrolna točka.

Klima napetosti, kontrola s špijoni, ki so poročali iz vsake vasi, sta se nadaljevali tudi po vojni. Petjag je bil še posebej nadzorovano območje.

Kaj pa nasilje?

Nadaljevalo se je tudi po vojni, bilo je tudi več žrtev. Ko je v te kraje prišla razmejitvena komisija, so jo spremljali trikoloristi, nekateri tudi z mitraljezi. Ivo Primožič je agitiral za Jugoslavijo, v Škrutovem je dvignil jugoslovansko zastavo, pa so vpričo komisije nanj streljali, padel je z droga mrtev.

Ali je šlo pri umoru Andreja Juše za politični umor?

Prav gotovo, pa čeprav so od vsega začetka skušali speljati pozornost v druge smeri. Andrej je bil tajnik DFS za Špeter, za krajši čas sicer, saj so ga kmalu ubili. Nekaj mesecev po umoru so uničili strankin sedež v Špetru. Sedež je bil najprej v vasi in ni bil viden s ceste, pritiskali so na lastnika stavbe, ki je bil član DFS, da je odpovedal prostore. Prihajali so ponoči, trkali na vrata in okna, na vse načine so jim sporočali, da jih kontrolirajo.

Sedež se je nato preselil na glavno ulico, kar jih je še bolj razkačilo. DFS je bil v spodnjem delu hiše, ki je danes ni več, sedež so razdejali, uničili pohištvo in dokumente, takrat je bil v Špetru tudi fotograf Mario Maganja in je razdejanje slikal. DFS se je nato preselila v Čedad. Kasneje so požgali še stavbo, da se ne bi vanjo vrnili, ruševina je samevala, nato so jo porušili.

V stavbi, ki je stala pod zidkom pred to prestreljeno stavbo, je bil sedež DFS (Demokratične fronte Slovencev) v Špetru, ki so ga italijanski nacionalisti razdejali marca 1950, nekaj mesecev po umoru Andreja Juše.

Kaj bi povedali o umoru?

Dan pred umorom so nekateri videli, kako se je Andrej pred sedežem DFS z nekom kregal. Po umoru niso šli poizvedovat, kdo naj bi to bil, preiskava, če jo lahko tako imenujemo, se je zelo hitro končala. Še več, sami karabinjerji so vrgli v javnost glas, da so morilci prišli iz Jugoslavije in da je šlo za obračunavanje še iz vojnih časov v okviru OF. To je povedal tudi župnik v homiliji med pogrebom. Spet drugi so pravili, da je šlo za maščevanje z italijanske strani, vezano na vojni čas. Verjetno so iskali način, kako odgovornost naložiti drugim.

Ko ga je morilec ustrelil, je Andrej zakričal njegovo ime, prebivalci vasi Kras, ki je nad bregom Nadiže na drugi strani, so slišali strele, ime morilca in kričanje.

Če kraju umora še danes pravite Dol par Andreji, je ostal v spominu vaščanov, pa čeprav spominskih srečanj ni bilo.

Daniele Golles: Tu, Dol par Andreji, ob bregovih Nadiže pod Petjagom, kjer je bil doma, so nacionalisti 31. julija 1949 umorili Andreja Jušo.

Pravili so, da se jih družina otepa. Bili so pod močnim pritiskom, živeli so bolj rezervirano, verjetno so jim večkrat dali razumeti, da se jim ne splača karkoli narediti. Tako je bilo takrat vzdušje. Tistim, ki so bili »nevarni«, so tudi svetovali, naj poiščejo pot v tujino. In potni list jih je čakal že v par dneh. To ni bil še Gladio, ki je prišel kasneje.

Domačin s sosednje mize, ki je bil leta 1949 otrok, je dodal, da so se tisto nedeljsko jutro, ko so prihajali od maše, čudili, da hodi Andrej k Nadiži sam. Vedno ga je kdo spremljal, saj je vedel, da mu sledijo. Zjutraj je šel nastavit vabo za ribe, pod večer se je vrnil k reki, da bi prinesel domov ulov. Pa se ni več vrnil.

Na poti do kraja umora ob Nadiži.

Na poti do kraja umora ob Nadiži.

Nadiža, kraj umora Andreja Juša.

Na kraju umora, Dol par Andreji

K slikam teh prelepih in preizkušenih krajev je manjkala še Nadiža pod Petjagom in Mečano, kraj umora, Dol par Andreji. Kamor je vdova precej desetletij kasneje postavila spominsko ploščo, ki pa je doslej niso poškodovali ali pomazali. Pot do plošče je danes zahtevna reč, saj je marsikje zaraščeno, prava gošča, da komajda vidiš stezo, nam je napovedal Daniele Golles, ko nas je vodil po travnikih, gostem gozdu, ne več shojenih stezah, med robido, vejami in drevjem. Tu so se nekoč pasle krave, tam so bila koruzna polja, vaščani so radi hodili k reki, ki je imela bistveno več vode kot danes. Na breg smo zato šli izpod Lipe, saj je steza iz Petjaga, tista, po kateri je šel Andrej, strma in težje dostopna.

Nadižo smo najprej slišali, nato smo tudi zagledali, kako se umirjeno premika proti Furlaniji. Plošča stoji na nekdanji stezi, nedaleč od vode, nad skalami in na skritem, pravzaprav zaraščenem mestu. Če točke, ki ji pravijo Dol par Andreji, nekdo ne pozna, jo bo danes z veliko težavo našel. Postali smo na tem mestu in se zamislili nad tragiko kraja, časa in ljudi.

Nadiža, kraj umora Andreja Juša.

Preizkušnje, ki so jih pretrpele generacije Slovencev v Benečiji

Benečija te vsakokrat prevzame s svojo otožno lepoto, zapuščenimi hišami, praznimi gorskimi zaselki in preizkušnjami, ki so jih pretrpele generacije tukajšnjih Slovencev. Vse to čutiš v zraku in med ljudmi, v gostilnah, na trgih, kot čutiš tudi moč preživetja, ki so je zmožni na tem koncu, vztrajanja, ljubezni do nekdanjih pašnikov. V zadnjem času je čutiti tudi več sproščenosti, več javnega zavedanja o posebni lepoti te zemlje, tudi njenega slovenstva.

Erika Jazbar, avtorica prispevkaPrispevek je bil pod naslovom Politični umor v slovenski Benečiji poleti 1949 objavljen v reviji Mladika (št. 6–7, Trst, 2023). Dodali smo mednaslove, avtorica fotografij je Erika Jazbar.