Kot smo v celoti objavili prejšnji mnenji, tudi mnenje dr. Lažete objavljamo v celoti.

Po seznanitvi slovenske javnosti s spremembami pri podeljevanju zakramenta svete birme v beltinski župniji in v soboški škofiji so se v javnih občilih zvrstila mnoga bolj ali manj kompetentna mnenja na temo birmanske pastorale.

Slovenski katoliški tednik Družina je kot kompetentni mnenji o birmanski pastorali predstavil članek dr. Stanislava Slatineka »Ne odpravimo botrov«, ki ga je nad naslovil: »Profesor Slatinek proti ukinitvi botrov: Beg pred novimi pastoralnimi izzivi?« in članek dr. Polone Vesel Musič »Dragocenost botrstva«.

Ob prvem branju oba članka pri bralcu načeloma dosežeta strinjanje in odobravanje, saj sta tudi napisana v izredno poljudnem slogu in dajeta vtis, kakor da z najvišjimi možnimi parametri objemata vso zastavljeno tematiko. Po večkratnem branju pa izpadeta kot izredno plehko in ateistični množici všečno razglabljanje o birmanski pastorali. Pravzaprav kot nekakšno čehljanje ušes izgubljenemu sinu, ki sedi pri svinjskem koritu in se mu nihče ne upa povedati, da se naj vrne v očetovo hišo, ker se boji, da ga bo prizadel ali še huje omejil njegovo navidezno svobodo. Oba članka se končata, kakor da je za izgubljenega sina boljše jesti svinjske rožiče, ker je to njegova izbira, kakor pa, da bi izpolnil Božjo voljo in se vrnil v naročje usmiljenega Očeta (prim. Lk 15, 11-32). Poglejmo nekaj dejstev:

Posvetimo se naprej članku dr. Stanislava Slatineka:

• Dr. Slatinek zapiše: »Ob vsem tem se zdi, (a) da je odločitev za ukinitev botrov nastala prehitro in (b) brez temeljitega razmisleka, ali (c) je to res ukrep, ki bo koristil Cerkvi, ali (d) pa gre le za kapitulacijo Cerkve in beg pred novimi pastoralnimi izzivi.«
• Žalostno je, da dr. Slatinek ne poda nobenih trdnih dokazov, s katerimi bi lahko zagovarjal štiri izpostavljene teze.
• (Ad a) Nedopustno je, da je dr. Slatinek, ne da bi navedel, kako dolgo je nastajala odločitev za ukinitev botrov, zapisal, da se zdi, da je nastala prehitro. Gre torej za popolnoma subjektivno mnenje brez objektivnega dejstva, ki bi ga potrjevalo.
• (Ad b) Nedopustno je, da je dr. Slatinek brez dokazov obsodil dva redna pastirja, soboškega škofa in beltinskega župnika, da se zdi, da sta odločitev za ukinitev botrov sprejela brez temeljitega razmisleka. Saj se navsezadnje ne pri enem ne pri drugem ni seznanil, kako sta prišla do svoje odločitve.
• (Ad c & d) Tretja in četrta teza pa sta zastavljeni kot vprašanji in izgledata, kakor da želi avtor z njima zgolj pridobiti vodo na svoj mlin. Seveda se stavek konča brez vprašaja, ker pač podaja dve trditvi in dve nenatančno definirani, tako tudi v članku nenatančno odgovorjeni vprašanji. Bistroumnemu bralcu se že tu porodi misel, da bo članek pač »z za lase privlečenimi argumenti« skušal dokazati, da je birmanske botre za vsako ceno potrebno ohraniti, kar se potem v članku tudi res zgodi.
• In prav to se zgodi že v prvem argumentu, ki ga dr. Slatinek izpostavi v svojem članku in ga naveže na kanonsko pravo. Kanonsko pravo birmanskih botrov ne prepoveduje in jih tudi ne zapoveduje (Prim. kan. 892. in 893). Zapoveduje pa, da mora boter živeti primerno veri in nalogi, ki jo bo sprejel (prim. kan 874). Oboje pa dr. Slatinek brez pomisleka obrne na glavo, ko v svojem članku zatrdi, da naj botri ostanejo, četudi ne živijo primerno veri in nalogi, ki jo bodo sprejeli. Perverzno je trditi, da naj bi se z ohranitvijo birmanskih botrov kar sam na sebi izpolnjeval »blagor duš« (Salus animarum), kakor da je boter za birmanca absolutna dobrina sam na sebi, brez moralnega sodelovanja. Pozitivistično stališče v tem primeru ni odprava birmanskih botrov, pač pa absolutna predpostavka, da je birmanski boter sam na sebi dobrina za birmanca, kar je v sedanjosti zelo vprašljiva teza, ki bi jo bilo zelo težko dokazati.
• V svojem naslednjem argumentu skuša dr. Slatinek dokazati, da so v zmoti tisti, ki trdijo, da morajo biti birmanski botri cerkveno poročeni, če živijo na način zakona in ne smejo biti ločeni in niti civilno ponovno poročeni. Da bi mu uspelo to dokazati v svojem pisanju, resnično dobrino zakramenta svetega zakona, zoži zgolj na formalnost, ki naj ne bi bila potrebna za opravljanje botrske službe. Glede na to, da je splošno znano, da Bog večino katoliških kristjanov kliče v sveti zakonski stan, se zastavlja vprašanje, kako naj botri, ki zametujejo resnično dobrino zakramenta svetega zakona, svoje birmance vpeljejo v milosti zakramenta, ki ga bodo najverjetneje potrebovali za izpolnitev življenjskega poslanstva. Problem pa je še globlji, saj je domala nemogoče misliti, da bi nekdo, ki ne živi iz zakramentov (npr. zakramenta svetega zakona; posledično tudi ne(nevredno) iz zakramenta sv. evharistije in sv. pokore), mogel birmanca vpeljati v življenje iz milosti zakramenta svete birme in zakramentov nasploh.
• Prav nedopustno je, da doktor cerkvenega prava, ki se podpisuje tudi na ničnostne pravde metropolitanskega sodišča v Mariboru, zakrament svetega zakona ponižuje na črko, ki mori, ko pa ravno nasprotno po zakramentih prejemamo milosti za življenje v polnosti, ki nam ga je prinesel Jezus Kristus s svojim odrešenjem. Torej bi moral dr. Slatinek resnici na ljubo ugotoviti, da tisti, ki živijo na način zakona brez zakramenta zakona in ločeni ter ponovno civilno poročeni, ne živijo življenja milosti. Dr. Slatineka tudi spomnimo, da naš Odrešenik ni čas, v katerem živimo, ampak Jezus Kristus, včeraj in danes isti tudi na veke (prim. Heb 13,8). Če se danes povečini v sodobni družbi zametuje zakrament svetega zakona, Kristusova Cerkev na takšen sakrilegij ne more pristati. Nevzdržno je tudi, da dr. Slatinek imenuje odobravanje tega sakrilegija misijonarski pristop, ko pa je res ravno nasprotno, saj mora vsako misijonarjenje med drugim oznaniti tudi svetost zakramenta svetega zakona. In pri birmanskem botru ne gre za šele pokristjanjeno osebo, pač pa za kristjana, ki želi v Cerkvi sprejeti pravo službo.
• Neutemeljena in porogljiva je tudi teza dr. Slatineka: »Bo naslednji ukrep ukinitev starševske vloge, saj tudi oni pogosto ne živijo »primerno veri in nalogi«, ki so jo sprejeli?« Starševska vloga je namreč po sami naravi nujna in je ni mogoče ukiniti. Ker pa je nepopolna, se je kot njen dober pripomoček izkazalo dobro botrstvo. Če pa je slabo botrstvo v breme starševski vzgoji, je boljše, da je odpravljeno. Tukaj dr. Slatinek napravi isto zmoto kot zgoraj, ko birmanske botre posredno predstavi kot absolutno dobrino in jih postavi na isto raven kakor starševstvo.
• Nato dr. Slatinek nadaljuje z Božjemu ljudstvu zelo všečno izjavo, da tudi duhovniki in škofje nismo brezmadežni. Verjetno kot teolog pozna nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju in njeni brezmadežnosti, ki izvira iz njene posebne predispozicije ter da Cerkev od nikogar ne zahteva brezmadežnosti, zahteva pa po nauku sv. Janeza Krstnika: »»Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15)! Izjava je tako najprej žaljiva do brezmadežne Božje Matere, ki je bila na tem svetu edino popolnoma človeško in brezmadežno bitje. Dr. cerkvenega prava se pri spoštovanju brezmadežne Device Marije ne bi smel spozabiti. Prav tako je izjava zelo dvomljiva tudi v moralni aplikaciji, ker če vedno najdeš slabšega od sebe, se ti nikoli ne bo potrebno spreobrniti. Duhovnikov greh ne dovoljuje laikovega greha in obratno. Vsi smo poklicani h popolni svetosti in ne recimo duhovniki bolj in birmanski botri manj. Odrešenik je dejal za vse: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče! (Mt 48).«
• V nadaljevanju dr. Slatinek govori o spremljanju, ki pa ga seveda razloži – kot je zdaj iz njegove teologije že splošno znano – narobe. Zanj namreč spremljanje ne pomeni postopno spreobrnjenje, pač pa spremljanje grešnika pri njegovem neprestanem grešenju. Če bi bil dr. Slatinek dosleden tezam, ki jih zagovarja, bi moral zapisati, da je potrebno tiste, ki živijo na način zakona in niso poročeni ali so ločeni ali civilno ponovno poročeni najprej spremljati do resnične dobrine zakramenta svetega zakona in jih šele nato prepustiti h botrovanju birmancu za življenje iz milosti. Ker če botru dovolimo, da lahko obsedi ob svinjskih rožičih, bo prej kot slej tudi svojega birmanca pripeljal do te svinjske gostije in bosta oba izostala od gostije v Očetovi hiši.
• Res je, kot poudarja dr. Slatinek, da tistih, ki živijo na način zakona in niso poročeni ali so ločeni ali civilno ponovno poročeni, ne moremo obravnavati kot izobčene iz Cerkve, ker to niso, prav tako pa jih ne moremo obravnavati kot tiste, ki živijo iz milosti svetih zakramentov. Ravnati moramo, kakor je Jezus storil s Samarijanko, ko ji je po resnici vse povedal, kar je storila (prim. Jn 4,39). Dr. Slatinek katoličane, ki ne živijo v urejenem zakonu, prikupno imenuje »slabotni«. Po splošni logiki, pa je slabotnim neprimerno nalagati še nova bremena, kot je recimo služba birmanskega botra. Ti katoličani namreč ne da ne morejo, pač pa niso sposobni, prevzeti službe botrstva, ker so s svojim življenjem že dokazali, da ne znajo živeti iz milosti, ki so jih prejeli pri svetih zakramentih. Tako je od njih nemogoče pričakovati, da bi lahko birmance vpeljali v življenje milosti, če pa sami sebe niso. Gotovo je potrebno najti njihovo mesto v Cerkvi, a to prav gotovo ni v vrstah birmanskih botrov, saj živijo nedoraslo krščansko življenje, kakor da še sami niso sposobni za zakrament sv. birme.
• V svojem naslednjem argumentu dr. Slatinek izenači tiste, (a) »ki ukinjajo birmanske botre« in tiste, (b)»ki imajo radi strožjo pastoralo« (c) »in se obnašajo kakor nadzorniki milosti in ne kakor njeni podeljevalci«. Izenačitev med (a) in (b) je zopet subjektivno mnenje, saj ne pojasni, kdo so za dr. Slatineka tisti, ki imajo radi strožjo pastoralo. Sam imam vtis, da so to zanj že zgolj tisti, ki imajo radi resnico. Izenačitev med (a) in (c) pa je nesmisel, saj zagovorniki ukinitve botrov po drugi strani želijo doseči, da bi ljudje živeli iz zakramenta sv. zakona. Tu bi lahko našteli, kaj vse Cerkev nudi za ureditev življenja z zakramentom sv. zakona, pa mnogi, tudi taki, ki bi radi bili – in še huje – že so botri, nočejo sprejeti. Slatinekovo pisanje tako tukaj postane nebulozno, kar se v nadaljevanju še stopnjuje,
• Ko recimo predlaga, da so za birmanske botre primerni celo ljudje, »ki trpijo zaradi pomanjkanja izkušnje Boga«. Ob tem zastavimo dr. Slatineku zgolj vprašanje, ali bi dal servisirati svoj avto nekomu, ki trpi zaradi pomanjkanja izkušnje o avtomobilih, in če bi papežu Frančišku priporočil zdravnika, ki trpi zaradi pomanjkanja izkušenj iz medicine?
• Največja nebuloza pa se dr. Slatineku zapiše v zadnjem odstavku, ko se spreneveda ob dejstvu, da je za večino slovenskih birmancev bistvo birme materialno darilo in ni sposoben razlikovati med »botrom« in »donatorjem«, ki se ljudsko imenuje tudi boter. To pa je po mojem mnenju bistvo slovenskega problema birmanskih botrov, da se donatorja imenuje boter.
• Ob pisanju dr. Slatineka je zanimivo, da recimo v svojem pisanju kot pravnik ne spregovori o hipotetični, a vsem Slovencem dobro znani izjavi: »Sem ateistka. Skoraj vsem svojim nečakom sem birmanska botra.« Dr. Slatinek naj torej resnicoljubno pojasni: Če ateizem pomeni, da oseba ne veruje v Boga, ali je potem ateizem apostazija ali ne? Saj je glavna verska resnica, da Bog je. Je oseba, ki ne veruje v Boga lahko v občestvu z Bogom in del mističnega telesa Božjega Sina, ki je Cerkev? Je oseba, ki ne veruje v Boga, lahko boter? Naj zapiše nekaj tudi o osebah, ki so izstopile iz Cerkve oz. je iz njihovega življenja razvidno, da Cerkev in vero prezirajo. Ali so primerne za birmanske botre? In vendar se vsako leto takšne osebe priglasijo za botre ob slovenskih birmah.
• Tako dr. Stanislav Slatinek s svojim pisanjem nič ne pojasni, pač pa le kali vodo okrog zgoraj navedenih kanonov in skuša doseči, da se ne bi nič spremenilo, če tudi so birmanski botri v splošnem – obstajajo izjeme – mlinski kamen nevere, privezen na birmancev vrat.

Oglejmo si zdaj še besedilo dr. Polone Vesel Mušič:

• Besedilo je napisano v zelo idealističnem tonu, kakor da bi za botre k birmi na pripravah, ki jih vodi dr. Mušičeva, prihajali zgolj in samo nebeščani, ki bi se svoje službe popolnoma zavedali in jo udejanjali. Če bi realno obstajal ideal botra, kot ga dr. Mušičeva opisuje v besedilu, seveda nihče botrov ne bi ukinjal. V tem idealističnem tonu se dr. Mušičeva spozabi do te mere, da človeško službo birmanskega botra primerja z angelsko službo nadangela Gabrijela, kar je nepravilna tipologija in aplikacija. Ob tem bi hudomušno pripomnil, da službe angelov varuhov soboška škofija ne bo ukinila. Skratka iz besedila dr. Polone kar veje idealizem, ki pa v sodobnosti žal nima realne odslikave. Na teoretični ravni je podoba botra, ki ga izriše dr. Polona, čudovita, in ker je soboška škofija med večino svojih kandidatov za botre ne najde, jo bo morala ukiniti, ne z veseljem, pač pa z žalostjo.
• Že v prvem odstavku dr. Polona ne dokonča svoje misli »hoditi skupaj«. Zastavlja se vprašanje, kam hoditi skupaj? Tu se zopet zastavijo vsa mogoča vprašanja, ki so se nam že sprožila ob branju besedila dr. Slatineka: Kam bo birmance pripeljal boter, ki ni v posvečujoči milosti?
• Pravilna je ugotovitev dr. Polone, da se Bog nudi vsem in ne le »ta pridnim«, vendar ni to vsa plat medalje. Na drugi strani, ga mora biti grešnik tudi pripravljen sprejeti. Tukaj dr. Polona spet ne dokonča svoje misli, ko stavek, kjer spomni, da je Jezus obedoval z cestninarji in grešniki, konča s tropičjem in ne z Jezusovim naročilom: »pojdi in odslej ne greši več« (prim. Jn 5,14; 8,11). Prav tako je neverjetna misel, da bi naj sprejem Boga pri zakrknjenih grešnikih omogočil »daljši prisilni« verouk (torej ne do 5. razreda, pač pa do 8. ali 9. razreda), ko pa vsi vpleteni v šolsko katehezo vemo, da je zdajšnji način verouka preverjena metoda za neuspeh, kljub vsem lepotnim popravkom. Večina vpletenih v katehezo se verjetno tu bolj boji za svoj zaslužek, če bo verouka manj, kakor pa za prenos vere, a možne so tudi plemenite izjeme. Pa tudi idejo, da se k verouku hodi ali da se verouk poučuje zaradi birme, bo potrebno enkrat za vselej opustiti. K verouku se hodi in verouk se poučuje zaradi zveličanja duš, kot pravi apostol Peter, da je namen vere odrešitev duš (prim. 1 Pt 1,9). Zastavlja se tudi vprašanje, kaj pomaga, če prej ali slej odidejo? Rezultat je namreč isti: Pred smrtjo odidejo.
• Tezi, »da mladostnik potrebuje spremstvo in pomoč«, seveda ne bo nihče nasprotoval, niti trditvi »Spremljevalec je tudi dober birmanski boter«. Ampak, kaj pa če ni dober boter? In kaj če jih večina ni dobrih botrov, tako da je institucija botrstva že zasmehovana? Kaj če se birmanec svojega botra sramuje? Kako bi dr. Polona odgovorila otroku pri verouku, ki je izjavil: »Moj boter je vaški pijanec.«
• Presenetljivo je tudi, da v isti sapi, ko zagovarja dobre botre, dr. Polona izjavlja, da je pomembno, da botra izberejo birmanci sami in pri tem mimo Zakonika cerkvenega prava navaja le subjektivni parameter za izbiro botra, ki naj bi bil birmančevo zaupanje botru, ki je lahko torej kdor koli, le da mu birmanec zaupa. Zmožnost zaupljivosti naj bi tako kreirala dobre botre? Tako pojem botra avtorica v bistvu spremeni v zaupnika. Zaupnik pa ni boter, lahko pa je boter ob tem, da je boter tudi zaupnik. In ker nepravilno pomeša pojma, avtorica napravi tudi napačen sklep, da je za dobrega botra dovolj, da mu birmanec zaupa. In ko zaide v slepo ulico svojih trditev, ker je zaupnik lahko tudi moralno slaba oseba, ki ji birmanec sicer lahko zaupa, ga pa takšen boter ne bo mogel pravilno usmerjati, kot je trdila zgoraj s pretiranim angelskim zgledom, se avtorica sprevrženo zateče h Božjemu usmiljenju, ki naj bi ga Jezus sam dal na razpolago za brezvestno izkoriščanje brez zahteva po spreobrnjenju. Tu se zastavlja vprašanje, kakšen evangelij je brala avtorica in v kakšnega veruje.
• Teološko bizarna je trditev dr. Mušičeve: »Če botre ukinemo, izgubimo priložnost za Jezusovo povabilo, ko reče apostolom (in nam): »Dajte jim vi jesti« (Lk 9,13).« Soboška škofija na primer nesojenim botrom ne bo ukinila niti oznanila Božje besede, niti sv. zakramentov, kaj šele zakramentalov. Prav vso duhovno hrano bo še naprej nudila tako birmancem, kakor botrom.
• Teološko še bizarnejša je trditev, da je ukinitev birmanskih botrov: »Podobna podpori ločitve, evtanazije ali splava.« Trditev namreč popolnoma pomeša božjepravne s človeško pravnimi stvarmi. Ukinitev botrov namreč ni nasprotovanje zakramentu, kot je to ločitev; in ni prestopanje Božje zapovedi, kot sta evtanazija in splav.
• Veliko sprenevedanje je tudi skrivanje za izjavo sv. Avguština: »Sveti Avguštin poudarja, da Jezus ne kliče najboljših in najsvetejših kandidatov, ampak kliče zato, da bi poklicani to postali …« Saj Cerkev vendar za duhovnike ne posvečuje ateistov, koruznikov, ločencev in oddaljenih vernikov itd., kakor so v veliki večini slovenski birmanski botri. Tipologija in pravilna teološka aplikacija pač dr. Mušičevi očitno ne gresta od rok. Sv. Avguštin namreč govori samo o izpopolnitvi milosti v duhovniku. Zakaj denimo avtorica ne navede še druge izjave sv. Avguština: »Duhovnik, ki ni svet, je pošast v redu milosti« in jo potem prav tako nanaša na botre? Prav tako dr. Slatinek, kakor dr. Mušičeva kar pozabita, da je Jezus zahteval svatovsko oblačilo za vstop na svatbo (prim. Mt 12,11).
• V zadnjem odstavku se avtorica teoretično sicer pravilno zavzame, da je potrebno botre okrepiti, da bodo duhovni botri, a žal brez praktične aplikacije. Recimo: naj razloži, kako naj pastoralno pristopimo k 80-letni osebi, ki je več kristjanom birmanski/a boter/a in je istočasno zagrizen/a ateist/ka. Takšnih in podobnih primerov je v Sloveniji več kot preveč.
• Dr. Mušičeva tudi subjektivno zelo čustveno piše o »najlepših utrinkih«, ki se zgodijo »na njenih srečanjih«, ko se »botri in birmanci« pogovarjajo. Čustvena zadovoljitev iz tako plehkega razloga je seveda nevzdržen argument za ohranitev botrstva. Odgovoriti bo potrebno na vprašanje: »Ali botri s svojim življenjem pohujšujejo birmance ali ne?« in se ne zadovoljiti z enim domnevno lepim pogovorom na srečanju v okviru priprave na birmo.
• Avtorica Svetega Duha – tretjo osebo Svete Trojice enega samega Boga - dojema precej skrčeno, ko piše o njem le kot o Ljubezni. Če bi samo v konkordanci pogledali pod geslo Sveti Duh, bi ugotovili, da ga Nova zaveza bistveno večkrat postavi v kontekst Resnice, Tolažnika in občestva. Zato je njena teza, »da je potrebno prebujati veselje, navdušenje in hrepenenje po živem Bogu ter njegovi nežni in usmiljeni ljubezni« nezadostna, ker izključuje prebujanje hrepenenja po Resnici in občestvu, ki se udejanja v obhajanju evharistije. Popolnoma je prezrto tudi teološko načelo: Caritas in veritate (Ljubezen v resnici).

Obema obravnavanima avtorjema pa je skupno, da službo birmanskega botra glorificirata in popolnoma prezreta pastoralne in druge pomanjkljivosti, ki so med slovenskimi birmanskimi botri močno zakoreninjene. S tem namernim polovičarskim pristopom h zastavljeni temi popolnoma izgubita vsako kompetentnost na obravnavanem področju.

Naše besedilo se tako ne želi opredeliti o potrebnosti in ne potrebnosti birmanskih botrov oz. o novostih v birmanski pastorali. Zato bi bila potrebna nova študija, za katero pa na tem mestu nimamo časa. S tem pisanjem želimo le pokazati, da je v slovenskem teološkem prostoru preveč mlatenja prazne slame in da pogosto bistroumno napisana besedila skoraj čisto nič ne povedo o stvarnosti kot taki, pač pa le na vse kriplje skušajo zagovarjati avtorjevo mnenje brez vsakih pravih argumentov.