Med spomini na medvojne dogodke opisuje tudi tole:

»Nemci so me odgnali na cesto med druge zajete. Prignali so nas v stelnik v eno veliko drago, najbrž, da nas bojo tukaj postreljali. Priporočil sem se in molil k Mariji žeželjski nato pa zagledam, da nekdo teče po bregu proti nam. Ko se približa, vidim, da je g. Salmič. Nad drago je stal en višji nemški oficir in drugi vojaki. Vsi so imeli naperjene puške in mitraljeze proti nam. Ko priteče g. Salmič, pade na kolena pred višjega oficirja. Ni mogel prec govorit, ker mu je sape zmanjkovalo, ker je tekel iz Vinice. Ko je prišel malo do sape, je dvignil roke pred oficirja in ga na ves glas prosil, naj ne streljajo teh ljudi, da to so vsi kmečki, pošteni, delavni ljudje, niso nobenemu nič slabega storili. Trajalo je približno tričetrt ure, ko so se pogovarjali z oficirjem. Potem so nas spustili domov. Upam, da je še kdo živ od teh približno štiridesetih, pa naj pove po pravici, če ni bilo res tako ...«

To ni bil edini primer, ko je kaplan Ivan Salmič rešil može, tudi komuniste, izpred okupatorjevih pušk. Kakšen mesec po zgoraj opisanem dogodku so revolucionarji prišli ponj, mu »sodili« in ga za Žežljem grozovito umorili. Podobno so storili še drugim enajstim duhovnikom v Beli krajini. Dva od teh sta med kandidati za slovenske mučence. Imena ubitih so: Jožef Kofalt, Jakob Omahna, Janez Raztresen, p. Norbert Klement, p. Ivan Salmič, Jožef Pokorn, Franc Kern, Jožef Pravhar, Melhior Lilija SDB, p. Rajner Erklavec, Viljem Savelli in Alfonz Jarc.

Preteklo nedeljo smo v Črnomlju ob navzočnosti številnih vernikov tudi iz drugih krajev Slovenije blagoslovili lep spomenik. Vemo, da ti duhovniki spomenikov ne potrebujejo. Njihovo plačilo je Kristus in častno mesto pri večerji odrešenih. Spominjanje je potrebo zaradi nas, ki še potujemo v večno domovino in s tem dejanjem izpolnjujemo Božje naročilo, ki pravi: »Spominjajte se svojih predstojnikov, glejte konec njihovega življenja in ravnajte se po njihovi veri« (Heb 13,7). Po osemdesetih letih se javno pred domovino in svetom Bogu zahvaljujemo in sporočamo, da so ti možje naš zgled in naši priprošnjiki.

Njihovo plačilo je Kristus in častno mesto pri večerji odrešenih.

Z dejanjem spomina smo posegli onkraj političnih razprtij in kulturnega boja. Storili smo preprosto to, kar je prav, resnica pred Bogom in pred ljudmi. Možje so bili duhovniki. Ta poklic so prejeli od Gospoda, ker so Boga ljubili. V najtežjem času narodove zgodovine so vernike učili. Zgodovinski odmik od tistih viharnih let je jasno pokazal, da so prav učili. Neovrgljivo dejstvo je, da so prestali mučeništvo, saj so znane številne podrobnosti njihovih zadnjih ur. Verski čut pa nam pravi, da so zaradi zvestobe svojemu učitelju Kristusu v najtežjem zemeljskem boju dosegli neminljivo slavo. Zato vstali Kristus na spomeniku prihaja iz groba z razgrnjenim prtom, na katerem stoji veličasten napis: Boga ljubili, vernike učili, mučeništvo prestali, slavo dosegli.

Z dejanjem spomina smo posegli onkraj političnih razprtij in kulturnega boja.

Sonce je zahajalo, ko smo se zbrali pri spomeniku. Duhovnik nam je z občutenim petjem oznanil evangelij Jezusovega vstajenja. Pokropili in pokadili smo podobo Vstalega ter vklesane obraze zveličanih. Oktet Oremus je za slovo zapel Gospodove blagre in Grozdetovo Pevčevo molitev. Prepričan sem, da je vstali Gospod vsem navzočim znova razodel, da poštenja ni mogoče uničiti in pravičnih ljudi ni mogoče umoriti.