Belin je bog sonca in po njem se imenuje prva opera v slovenskem jeziku. Leta 1780 je libreto napisal Tržičan iz reda bosonogih avguštincev, ki so takrat živeli v Ljubljani, Anton Feliks Dev (1732–1786), uglasbil pa poznobaročni skladatelj Jakob Frančišek Zupan. Opera je dolgo časa veljala za izgubljeno, o njej se je vedelo le iz zapisov Josipa Nollija v Imeniku slovenskih gledaliških igrokazov iz leta 1868, kjer jo opiše kot prvo dramsko delo in opero z libretom. Leta 2008 pa je partiture našel muzikolog Milko Bizjak, kot je zapisal "v zasebni zbirki pri domnevnih izvenzakonskih potomcih Zupana". Opero, za katero ni pisnih dokazov, da je sploh že bila kdaj izvedena, po besedah režiserja Henrika Neubauerja nacionalne operne hiše niso želele sprejeti v svoj repertoar, sprejeli pa so jo na Glasbeni šoli Ljubljana Vič – Rudnik. Ob sodelovanju orkestra Cantabile in pod dirigentskim vodstvom Marjana Grdadolnika so jo dva dni zapored (v nedeljo in ponedeljek, 30. septembra in 1. oktobra) izvedli v do zadnjega sedeža polni dvorani Zavoda sv. Stanislava. Zaradi velikega zanimanja jo bodo v tej dvorani izvedli še tretjič, v nedeljo, 14. oktobra, ob 19.30, nato pa še dvakrat v novembru: v Logatcu 10. novembra in v Kamniku 18. novembra.

V vlogi boginj nastopajo: Sejvina je Manca Kosi, Sadjarka Eva Godina in Rožencvitarca Živa Potočnik, v vlogi Burje je Matej Prevc.

Opera je nosila pomembno sporočilo za slovenski narod

Opera Belin je nastala v času narodnega prebujanja in je po besedah režiserja Neubauerja »skozi preprosto zgodbo nosila pomembno sporočilo za slovenski narod«. Tri nimfe plujejo na otok boga sonca Belina, da bi na oltarju opravile daritve njemu v čast. Pot jim prekriža negativen lik Burja, ki od njih zahteva, naj častijo njega. Ker se mu boginje postavijo po robu, se jim maščuje z bliski, gromom in ognjem. Reši jih Belin, ki otok spet osvetli in prežari z lepoto in življenjem.

Da boginje ponazarjajo slovenski narod, je zapisal muzikolog Bizjak, pojem slovenstva in slovenskega jezika predstavlja Belin, tujca, to je nemško nadoblast tistega časa, pa Burja. Zakaj opera ni bila izvedena v tistem času je po besedah Bizjaka razlog tudi v tem, da je nastala tik pred Jožefinskimi reformami, ki so z letom 1782 zarezale v mnoge svoboščine, med drugim so proglasile nemščino kot uradni jezik na območju celotne avstroograske monarhije. Čeprav je bilo glasbeno dogajanje ob koncu 18. stoletja v Ljubljani dokaj pestro - okrepilo se je z ustanovitvijo Filharmonične družbe leta 1894 - uradni nemški jezik po besedah Bizjaka "ni bil v prid operi, napisnai v slovenskem jeziku."

Za lažje spremljanje opere v starem slovenskem jeziku obiskovalec prejme knjižico, v njej pa so poleg originalnega Devovega libreta razložene danes že povsem izgubljene besede. Tako izvemo, da je limbar lilija, berkončece so trobentice, vofer je dar, alduvati pa darovati, sklužiti pomeni opravičiti, cagovati obupavati, sladnost pomeni užitek, frajma se pa spodobi se ... Tudi zaradi arhaične jezika, jasne izgovorjave in interpretacije uprizoritev prinaša aktualno sporočilo tudi za današnji čas. Ali kot je zapisal Anton Slodnjak sredi prejšnjega stoletja, je Dev v spevoigri "v zvonko rimanih vrsticah opeval zmago Belina, sončnega boga, nad Burjo, poosebljenjem divjaštva in nekulturnosti, ki je hotela osvojiti otok Rod in primorati otočane, da jo časte kot boga. S to alegorijo je proslavil začetek slovenskega pesništva in napovedal njegovo zmago nad uničujočimi silami neomike."

Belin je bog sonca, odigra ga Blaž Fabjan



"O Dobrega! O slatkega! O sladkega! O lubega Boga!" pojejo nimfe v sklepni ariji: "Pohlevnu Te moliti ... Tebe le lubiti, je nasha sladnoft ..." In Belin prepeva dekletom: "Polej! O dekleze moje! Vse je spet oživelu, vse odzvedlu ... Pojte! ... Nej bo vash, Vam Buh on vselej!"


V treh dejanjih enourne opere (brez odmora) nastopi pet solistov in dva odrska "pomočnika", 17-članski orkester, sestavljen iz učencev Glasbene šole Vič Rudnik in Cantabile, s pomembno vlogo čembala (Veronika Fridrih) vodi Marjan Grdadolnik. Opero je ob asistentkah, profesoricah Katji Konvalinki in Barbari Nagode režiral Henrik Neubauer. (fotografije: Ksenja Hočevar)

Orkestru in pevcem je dirigiral Marjan Grdadolnik