Belgijski škofje so znova izrazili svoje nasprotovanje dejavni evtanaziji pri duševnem trpljenju. »Ne moremo privoliti, da se izvaja dejavna evtanazija pri pacientih, ki trpijo za duševnimi boleznimi«, je v začetku tedna pojasnila Belgijska škofovska konferenca. To seveda ne pomeni, da ljudi, ki so se znašli v hudi duševni stiski, pustimo na cedilu.

»Vemo, da je duševno trpljenje lahko zelo veliko in da ljudje lahko povsem obupajo, se znajdejo v brezizhodnem položaju«, pojasnjujejo škofje. Posebej v takšnih primerih pa je zelo pomembno, da jim stojimo ob strani, da ne obupamo nad njimi in da jim predlagamo paliativno oskrbo.

Ob razpravi o dejavni evtanaziji se porajajo pomembna vprašanja, pravijo pri škofovski konferenci. Mednje denimo sodi vprašanje, kaj družbo naredi človeško. Ob tem Cerkev vztraja, da je potreben nenehen dialog na to temo.

Redovna skupnost »Broeders van Liefde« v Belgiji je konec letošnjega aprila pojasnila, da v svojih središčih dejavne evtanazije pri duševnem trpljenju odslej več ne izključuje brezpogojno. Kongregacija, ustanovljena leta 1807 v Gentu, v Belgiji upravlja več šol, klinik za duševne bolezni in domov za nego.

V Belgiji dejavna evtanazija v določenih okoliščinah ni kaznivo dejanje. Tudi pacietni z »nevzdržnim« duševnim trpljenjem lahko prosijo za izvršitev evtanazije. Zdravniki pa vedno znova izražajo kritiko, da ni objektivnih kliničnih meril, po katerih bi duševno bolezen označili za neozdravljivo.

Vir: Kathpress
Foto: splet