OSNOVNI PODATKI

Izhodišče: Grahovše.

Dostop: Iz središča Tržiča nadaljujemo vožnjo do Loma pod Storžičem in naprej do vasi Grahovše, kjer je ob kamnolomu veliko parkirišče.

Višinska razlika: 770 metrov

Dolžina vzpona: 2 uri in pol

Dolžina krožne poti (čez Gaberčev rovt): 4 ure in pol

Kratek opis poti: Pred parkiriščem se v breg odcepi makadamska cesta, ki nas pripelje do samotne kmetije. Od tam nadaljujemo mimo domačije Pri Tiču do planine Na Vršeh, nato se po gozdu vzpnemo na planini Spodnja in Zgornja Konjščica ter nazadnje še na prepadni rob Bele peči. Do izhodišča se lahko vrnemo po poti, ki gre proti planini Javornik. Ko prispemo do gozdne ceste, zavijemo v desno ter se čez Gaberčev rovt in mimo turistične kmetije Rekar spustimo v dolino. Pot je razgibana in večinoma zelo dobro označena. Čeprav hodimo pretežno po gozdu, je z razgledišča pod Spodnjo Konjščico in z vrha imeniten razgled. Na vrhu je potrebna previdnost, saj je pod njim prepad!

Zemljevid:
Karavanke, 1 : 50.000.



Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Katarine v Lomu pod Storžičem je maša vsako nedeljo ob 8.uri.

Nad dolino potoka Lomščice, nasproti Kriške gore in Storžiča, se dviga gozdnata Konjščica. Ta čokata gora ne bi bila nič posebnega, če iz njenega južnega pobočja ne bi štrlela skalnata stena, ki je znana pod imenom Bela peč. Čeprav leži kar osemdeset metrov nižje od najvišjega vrha Konjščice, ga je povsem zasenčila in mu prevzela vse obiskovalce. Med njimi so tako plezalci, ki so v steni potegnili več kot štirideset različno težkih smeri, kot planinci, ki se jim zaradi lepega razgleda ponavadi prav nič ne mudi nazaj v dolino.

Ko se iz Tržiča skozi Lom pod Storžičem pripeljemo v vas Grahovše, nam ni treba razmišljati, kam in kako naprej. Tabla ob cesti nam priporoča, naj avto pustimo ob kamnolomu, kažipot pa nas vabi, naj se na Belo peč vzpnemo po makadamski cesti, ki se pred parkiriščem požene v breg. Že prve minute hoje napovedujejo barvit izlet. Pozno spomladansko cvetje izkoristi vsako priložnost za razkazovanje svojih čarov. Ob robu ceste raste gruča ivanjščic, malce naprej barvajo travnik cvetovi kozje brade, črne detelje in kukavičje lučce. Med njimi pa se spreletavajo osatniki, ki se v tem cvetličnem vrtu počutijo kot v raju.

Pri kmetiji se cesta konča, mi pa nadaljujemo navkreber po vlaki, zavijemo navzdol čez potok in prečkamo travnik. Ko prispemo do kolovoza, bi morali že po nekaj korakih znova zaviti z njega, vendar nam pot zapira pašnik. Zato je najbolje, da nadaljujemo do prvega razcepa in se od tam povzpnemo do počitniške hišice pod samotno kmetijo Pri Tiču. V travi nad njo odkrijemo ozko stezico, ki nas pripelje do lovske preže. Na papirju je ta del vzpona kratek, v naravi pa se lahko zaradi nepričakovanih dogodkov kar precej zavleče.

Med hojo ob gozdu nenadoma zagledamo kakšnih trideset metrov oddaljeno lisico, ki brska po travi. Žal v prizoru ne uživamo dolgo, saj zvitorepka hitro dvigne glavo, nam v obraz pomoli košat rep in jo odkuri med drevje. Ko prispemo do kraja, kjer je stala, o njej ni več nobenih sledi. Od lovske preže nadaljujemo do planine Na Vršeh, kjer se lahko odžejamo in si dopolnimo zaloge vode. Pri brunarici prestopimo na ozko stezo, ki nas kmalu pripelje do počitniške hišice. Na bližnji poseki srečamo še enega gozdnega prebivalca. Na majhni skali sredi trave nepremično ždi krastača in se niti najmanj ne zmeni za nas.

Pot se položi in potegne skozi svetel iglast gozd. Kmalu preskočimo potok, prečkamo gozdno cesto in se poševno po pobočju znova povzpnemo do nje. Z bližnjega ovinka lahko s pogledom na mah objamemo kakšnih deset kilometrov dolg hrbet Košute od Velikega vrha do Košutnikovega turna, bolj na zahodu pa tudi Dobrčo, Begunjščico in v ozadju še vedno precej zasnežene Julijce.

V naslednjih minutah se cesta povzpne na planino Spodnja Konjščica, kjer se lenobno pasejo krave. Sredi nje prestopimo na desni kolovoz in se v približno četrt ure povzpnemo še do planine Zgornja Konjščica. Z nje se mimo rdečkaste mlake spustimo na sedelce, nato pa krenemo znova navkreber do robas skalnate stene. Na njem je kovinska skrinjica z vpisno knjigo, v katero se je v maju in prvih desetih dneh junija skupno vpisalo okrog osemdeset planincev. Z vrha, pod katerim zeva prepad, vidimo kot na dlani severno stran Storžiča, kjer je v grapah še vedno precej snega. Lep razgled je tudi na sosednji Kriško goro in Tolsti vrh ter na Ženiklovec na vzhodu.

Kdor želi videti še več sveta, se lahko z Bele peči v dolino vrne po poti, ki gre proti planini Javornik. Ta pelje najprej vodoravno čez gozdnato pobočje, nato pa se spusti do gozdne ceste. Od tod se lahko povzpnemo na planino Javornik, nadaljujemo do Javorniškega prevala in se mimo Doma pod Storžičem vrnemo do izhodišča. Če imamo hoje dovolj, pa zavijemo v desno in se v dolino spustimo po gozdni cesti čez Gaberčev rovt in mimo turistične kmetije Rekar.