Nadaljevanje iz: Bela krajina 1943, Črnomelj, VOS, Rosalnice, Pavel Klemenc [2]

18. novembra 1943 so partizani ponoči ugrabili Marijo Kasun in njeno hčerko Amalijo iz vasi Kasuni, južno od Vinice, na hrvaški strani Kolpe. Med obupnim jokom mladoletnih hčerk Danice in Slavice so jima obljubljali, da se bosta obe vrnili. Deklici so zaklenili v sobo, nato pa dom izropali: na vozove so naložili posteljnino, pohištvo, zaklane prašiče, izropali so kaščo, nato pa vse odpeljali na slovensko stran. Ustavili so se v Podklancu pri hiši, kjer se jim je reklo pri Vukovih. V Ziljah (ob cesti med Vinico in Preloko), pod cerkvijo sv. Antona, sta si morali z lopato skopati jamo. Slekli so ju do golega in nato mučili. Na koncu naj bi ju razrezali. Okoliški prebivalci so slišali vpitje, nato pa je en pes v vas Zilje prinesel roko.

Otroci so več kot dvajset let oblast prosili za prekop na pokopališče, to jim je občina Črnomelj dovolila šele 30. oktobra 1968. Očeta družine Nika Kasuna so partizani ubili že leta 1941 med vasjo Bosanci in Severin (na hrvaški strani Kolpe). Brata Martina Kasuna so ubili leta 1944, ko so ga ugrabili v Bosiljevem. Na Petrovo zvečer so ga z enajstimi drugimi zvezanega pripeljali v Vinico. Pred pomorom v Marindolu (ob Kolpi pri Adlešičih) so si morali sami skopati jamo (Franc Ižanec, Odprti grobovi, 2. knjiga, Buenos Aires, 1970, str. 142). Prav tako 18. novembra 1943 so vosovci umorili tri člane družine Tomaševič iz Semiča: Ano (1894), Valentina (1886) in Simona (1927).

Stavba sodnije v Črnomlju (levo), kjer so imeli komunisti jeseni 1943 zaprte ugrabljene ljudi. FOTO: Ivo Žajdela

Umor starega očeta

Enkrat leta 1943 so partizani umorili 83-letnega Marka Petrica iz Bojanje vasi pri Metliki. Ubili so ga zato, ker je njegov vnuk Janez odšel od partizanov in se pridružil vaški straži. Na farnih spominskih ploščah je zapisan priimek Petrič, 1860–1943. Za njim je napisan tudi Janez Petrič, 1924–1945. Pričevalec F. Š. v Odprtih grobovih (2. knjiga, str. 109) je zapisal zgodbo umorjenega očeta in njegovega sina, znanega domobranskega komandanta. Takole je zapisal:

»Kako dosledno je bilo maščevanje partizanov, če je kdo od parti­zanov prestopil v naše vrste, kaže primer Petrica, študenta šeste gimnazije, doma iz Bojanje vasi. Ko je bil še partizan, smo si nekega dne obstali nasproti ter si k njemu nismo upali v prepričanju, da nam je nastavljena zanka. Nekaj mesecev pozneje je s partizansko šajkačo in peterokrako zvezdo oborožen stopil pred metliški oblok in rekel: 'Pristopam k beli gardi!' Očetu je bilo na tem, da bi sin spregledal, v kakšnih nasprotnih vrstah se nahaja. Stari oče, ki je bil zastopnik Vzajemne zavarovalnice, pa je zastavil ves svoj vpliv na fanta in mu rekel: 'Ne morem te videti pri partizanih. Pojdi že enkrat od njih in stopi v vrste legionarjev.' 'Toda oče, partizani vas bodo ubili!' mu je ugovarjal vnuk. 'Naj me ubijejo! Zadovoljen bom, ko bom zvedel, da si od rdečih odšel!'

Ko so partizani videli, da je eden njih najboljših borcev spregledal in zginil na nasprotno stran, so sedemdesetletnega starega očeta iz maščevanja likvidirali. Poznejši nadporočnik Petric je bil eden najhrabrejših domobranskih oficirjev; padel je leta 1944 v borbi.«

Domobranski oficir Janez Petric je bil verjetno ubit na obrobju Suhe krajine in Kočevskega roga, ko so tam domobranci aprila 1945 poskušali zadržati partizane.

Umor civilistov

Pater Jože Žabkar je v svojih Izpovedih zapustil nekaj podatkov o delovanju nove komunistično-partizanske »oblasti« na »osvobojenem ozemlju« v Črnomlju leta 1944 (1991, str. 131–133): »29. marca 1944 ... Mavsar me je prišel iskat: 'Trije so bili obsojeni na smrt, ali bi jih šel spovedat.' Hitim v ječo v poltemi, vodi me straža, ropot zapahov, rožljanje ključev celice št. 5. Moški okoli 40 let, oče petih otrok, joka in mi stiska roko, dve dekleti v črno oblečeni. Solza in strah mi silita v oči, ko sem sedel na prično, objel spovedance, na smrt obsojene, in jih absolviral. 'Ego te absolvo ...' In pa nedolžni smo, nič nismo krivi, pozdravite mi ženo in otroke, pozdravite mi mater. Moral sem iz ječe. Čez nekaj ur bodo ta življenja strta. Spal nisem celo noč ...

30. marca. Meni je prišel sodnik dr. Boris Kocjančič javit, da so bili oni trije ustreljeni in zakopani na pokopališču na Butoraju včeraj ob 9. zvečer. Obisk, ki mi je še teh par las dvignil pokonci. Sem od Majerja pa je prišel s puško na rami Mavsar s štirimi vojaki. Izvršili so eksekucijo. (Izpovedi, str. 117.)

Umori duhovnikov

Partizani so na »osvobojenem ozemlju« v Beli krajini jeseni 1943 in leta 1944 umorili pet duhovnikov. Že leta 1942 so tu umorili tri duhovnike. 9. junija so na Krvavčjem Vrhu (med Semičem in Metliko) na domu ugrabili in umorili duhovnika Jožefa Kofalta. 7. julija so v Dragatušu ugrabili, nato pa umorili župnika Jakoba Omahna. 21. julija so ugrabili in kruto umorili župnika v Suhorju Janeza Raztresena.

Viniškega kaplana Ivana Salmiča so partizani ugrabili 13. novembra 1943 pred župniščem in umorili na Žežlju.

Umor viniškega kaplana Ivana Salmiča

Viniškega kaplana Ivana Salmiča so ugrabili 13. novembra 1943 ob dveh popoldne kar pred župniščem, ko se je sprehajal in molil brevir. Odgnali so ga v gozd pri Marijini romarski cerkvi na Žežlju in kmalu se je od tam zaslišal strel.

Pater Jože Žabkar je v dnevnik zapisal (Izpovedi, str. 101). »14. novembra. – Martinova nedelja. Žalostna novica je prišla v Črnomelj: viniškega kaplana p. Ivana Salmiča O. T. so partizani (OK VOS) odpeljali nekam pod Žeželj in ga tam ubili. Odpeljali so ga ob dveh popoldne, ko je molil brevir pred cerkvijo. Ob štirih je že počil strel v Lovšinovih smrekah in slišali so tudi, da se je jokal, ko jih je prosil za življenje. Zvečer so mu vso sobo obrnili in izropali. Bog se ga usmili.« In nato 20. novembra: »Grob viniškega gospoda najden: smrečje, sneg, zemlja, luža krvi.«

Spomenik ubitemu kaplanu Salmiču so na Žežlju lahko postavili šele avgusta 2014. FOTO: Ivo Žajdela

Umor župnika iz Preloke Jožefa Pokorna

Podobno so partizani naredili z Jožefom Pokornom, župnikom v Preloki. Odgnali so ga 15. novembra 1943 ponoči ter umorili nekje v gozdu med Adlešiči in Črnomljem.

V informativnem biltenu domobrancev Vesti (Novo mesto) so 5. aprila 1944 zapisali: »Preloka. Našli so grob od župnika Jožeta Pokorna. Ob potu iz Vinice proti Adlešičem, med Vinico in Bojanci, so odkrili njegov grob v dragi, ki se imenuje Brtuljka, trije možje: Flajnik Jože, Gašperič Jure in Flajnik, po domače Ziljan. Vsi trije so posestniki iz Hrasta pri Vinici in so osebno župnika Pokorna dobro poznali. Grob je bil majhen in plitev. Ko so ga odkopali, so našli v njem župnikovo truplo, v duhovniški obleki s kolarjem. Vsi trije izjavljajo, da je to župnik Jože Pokorn, ki je bil dne 15. nov. zvečer odpeljan iz Preloke. Pozneje se ni več vrnil, ker so ga komunisti ubili.«

Spomenik ubitemu kaplanu Salmiču so na Žežlju lahko postavili šele avgusta 2014. Zadaj Marijina božjepotna cerkev. FOTO: Ivo Žajdela

Komunisti so v Beli krajini umorili zelo veliko ljudi

Toliko na kratko samo o partizanskih umorih v Beli krajini jeseni 1943. Zelo veliko ljudi so umorili že leta 1942, z umori pa so nadaljevali leta 1944, med drugimi so v Beli krajini tega leta umorili še tri duhovnike.

Franca Kerna, duhovnika v Hinjah, so ugrabili in nato umorili 21. aprila 1944 v cerkvi na pokopališču v Metliki.

Jožeta Pravharja, župnika v Loškem Potoku, so ugrabili in nato umorili avgusta 1944 v Črnomlju.

 Rajnerja Erklavca, župnika v Semiču, so ugrabili in umorili konec novembra 1944pod Gorjanci pri Suhorju.

1/5