Nadaljevanje iz: Franc Armeni, Ciril Armeni, Mihovska jama, Padež [6]

Iz komunistično-partizanskih zaporov v Črnomlju se je iz 26. septembra 1943 ohranil seznam 83 jetnikov (71 moških in 12 žensk), večinoma iz Metlike in njene bližnje okolice. Po drugem poročilu so imeli 1. oktobra zaprtih 105 oseb, 84 moških in 21 žensk.

Med njimi so bili tudi štirje duhovniki: prošt in župnik iz Metlike Alfonz Klemenčič, Anton Oman iz Metlike, Andrej Ilc iz Podzemlja in Pavel Verderber iz Metlike. Na seznamu je tudi s črnilom pripisanih deset oseb, večinoma tudi iz Metlike in njene okolice, med njimi tudi duhovnik Anton Jerman, župnik iz Radovice.

Sodišče v Črnomlju, kjer so komunistični vosovci oktobra 1943 ubijali ljudi. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistično polnjenje zaporov

Zaprte so imeli na okrajnem sodišču sredi mesta in nekaj kasneje tudi še na t. i. Majerju na robu mesta. Časnik Slovenski dom je navedel, da so 4. oktobra odgnali ujetnike v Rožičev majer ter jih vtaknili v hlev. 10. oktobra so iz teh zaporov odgnali v sodne zapore najprej prošta Alfonza Klemenčiča, nato dr. Gustava Omahna, Ignaca Korena in župnika Antona Jermana, ki so jih pripeljali v črnomaljski zapor iz Novega mesta. Prošta Klemenčiča in župnika Jermana so po komunističnem »zaslišanju« pridržali v sodnih zaporih, Omahna in Korena pa so zaprli na Majerju.

Nemški bombnik je spustil nekaj bomb, toda posledice so bile hude, tudi dvanajst mrtvih domačinov.

Bombardiranje Črnomlja – zaradi partizanov

Na Črnomelj je 3. oktobra 1943, tako kot na Novo mesto, nemško letalo odvrglo več bomb – zato, ker so v njem zganjali nasilje komunistični partizani. Opustošenje je bilo veliko, trpeli so spet nedolžni civilisti, mrtvih je bilo veliko, tudi otroci. Porušenih je bilo devet hiš, poškodovanih pa še veliko več.

Ubitih je bilo dvanajst ljudi: Marija Turk (1928, Trška Gora), Jožefa Adlešič (20 let, Tribuče), Pavla Agnič (1906, Idrija), Zdenka Agnič (1938), Anton Agnič (1942), Marjeta Zajc (1936), Pepca Gosak (r. Fabjan, 1910), Tomaž Gosak (1940), Angela Satošek (1906), Metod Satošek (1935), Marija Satošek (15. 8. 1943), Janko Lazar (13 let). Za vse te smrti so bili krivi partizani.

Po bombardiranju Črnomlja 3. oktobra 1943.

Zdenka Kidrič - Marjeta in Ivan Novak - Očka

Komunistična paramilica Vos je v noči na 14. oktober odbrala 14 oseb, ki jih je določila za umor. To je, kot se vidi iz njihovega poročila centrali VOS 14. oktobra 1943, potrdila tudi načelnica Vos Zdenka Kidrič - Marjeta. Lokalna Vos je imela dva šefa, vrhovnega, to je Zdenko Kidrič, in lokalnega, to je bil sekretar OK KPS za Belo krajino Ivan Novak - Očka. Oba sta množični umor ujetnikov potrdila, Novak je pri jesenski moriji v Beli krajini tudi neposredno sodeloval in o njej odločilno odločal.

Brezno Klemenca nad vasjo Ravnace, severno nad Suhorjem in pod Gorjanci. FOTO: Ivo Žajdela

Vosovski množični pomor pri breznu Klemenca

Za umor so odbrali enajst moških in tri ženske. Moški so bili Anton Tajčman iz Gornjega Suhorja (r. 1905), Martin Nemanič iz Božakovega (r. 1922), Franc Ivanetič (1894) iz Radatovičev, Ivan Straniša, po domače Fačurček iz Radovice, električar Ludvik Stovjel (1892), po rodu Čeh (Litovel), Avgust Erzetič (1889, Kožbana) in Janez Grom (1906, Hotedršica), orožnika iz Metlike, France Oven iz Stranske vasi pri Semiču (brat maja 1942 umorjenega prof. Antona Ovna), Franc Kobetič iz vasice Drežnik (zahodno od Vinice, r. 1906), Janez Luzar (1906) iz Iglenika oz. Kota ter Jožef Molek (1885) iz Boldraža.

Ženske so bile: učiteljica Pavla Penko (1903) iz Črnomlja, Barbara Beričič iz (1894) iz vasi Perudina SZ od Vinice in Barica Gornik (1912) iz Slamne vasi pri Metliki.

Gnali so jih do Komende, tam so jim dodali še nekoga, na vozu so jih peljali preko Skadenj, v smeri Metlike (Odprti grobovi, 2. knjiga, Buenos Aires, 1970, str. 63). Umorili so jih pred breznom Klemenca, desno nad vasjo Ravnace, severno nad Suhorjem in pod Gorjanci.

V brezno Klemenca nad Suhorjem, kjer so partizani 14. oktobra 1943 množično umorili štirinajst ljudi, so se 15. marca 1997 spustili jamarji. FOTO: Ivo Žajdela

Avgust Erzetič, orožnik na Suhorju

Leta 1994 je v Kanadi Slavko A. Erzetič (1922–1998) izdal knjigo Pripoved zgodovine Slovenije. Z biografijo avtorja (Hamilton, 1994, 712 strani), v njej je povzel mamino pričevanje o očetu, ki so ga partizani umorili v množičnem poboju po kapitulaciji Italije leta 1943. Oče Avgust Erzetič (r. leta 1889 v Kožbani) je bil leta 1943 orožnik na Suhorju, partizani so ga »aretirali« v Metliki.

»Moj oče je šel 7. septembra iz Metlike z vlakom v Ljubljano, ker je imel tam neke opravke in se je nameraval vrniti domov 9. septembra. Tisti dan je ujel zadnji vlak, ki je šel na Dolenjsko. Vlak je šel zjutraj in je peljal samo do Novega mesta in nič dalje. Izstopil je in šel po informacije h komandantu orožniške čete, kaj mu je storiti. Kapetan mu je rekel, da ne ve kaj mu naj svetuje: »Pred leti smo prisegli kralju in tej prisegi smo še vedno pokorni in nobena oblast tega ne more zameriti, dokler ta prisega postane neveljavna.«

Ugrabitev očeta na Suhorju

»Oče je nato šel v predmestje Novega mesta v Kandijo, kjer je bilo navadno dobiti kako prevozno sredstvo na konjsko vprego čez Gorjance. Našel je znanega voznika, ki ga je rade volje sprejel za družbo. Po treh urah sta prišla do Suhorja, kjer sta se ustavila v gostilni Jelenič, da se konji malo odpočijejo in istočasno tudi sama osvežita suha usta. V tej vasi je že bilo vse polno partizanov, ki so prišli dol z gozdov Peščenik in iz vasi Gradnik. Mimo je prišel nekaki partizanski častnik ali morda politični komisar in vprašal nekoga v njegovem spremstvu: 'Kdo je pa ta?' in pokazal na mojega očeta. Zraven komisarja je bil nek domačin, ki ga je moj oče poznal in je bil vosovec in še brat gostilničarja, nek ubogi krojaček, ki smo mu mi posodili nekaj denarja. Je hitro povedal: 'To je ta in ta. In je za pobit.' Kmalu nato sta prišla dva oborožena partizana in odgnala očeta nekam, kjer so jih že imeli nekaj zaprtih pod ključem in stražo.

Petnajst ujetnikov iz Metlike v krempljih Vosa

»Voznik se je kmalu umaknil in odpravil v Metliko in stopil k moji mami in ji povedal kaj se je zgodilo z očetom, da so ga partizani priprli na Suhorju ... Ker se je že dan nagibal proti večeru, se je rajši odločila in naslednje jutro na vse zgodaj odhitela na Suhor. Ko je prišla na Suhor, je potrebovala nekaj časa, da je zvedela, kje imajo očeta zaprtega. Ko je vendar zvedela, kje je, je morala počakati, da govorijo z odgovornim komisarjem. Tako zgleda, da so še njo obdržali napol zastraženo. Baje je nato po raznih hišah šivala obleke in popravljala druge starejše obleke, dokler jih niso nekega dne vseh skupaj zbrali in jih v mraku vse zapornike odgnali v gosjem redu, eden ujetnik in eden oboroženi partizan kot spremljevalec, v Metliko na železniško postajo. Nadzornik je bil do zob oboroženi častnik na konju, verjetno komisar, ki je vedno hodil sem in tja od prvega do zadnjega para. Povrhu sta bila dva oborožena partizana od spredaj kot izvidnika in trije oboroženi partizani, kot zadnja patrulja 10 do 15 korakov za zadnjim parom. Vseh ujetnikov je bilo 15, 8 moških in 7 žensk.«

Vosovci so jih v Črnomlju zaprli v hlev

»Ko so dospeli do železniške postaje, jih je že čakal vlak z lokomotivo in dvema potniškima vagonoma. Bila je trda noč vendar dokaj svetla z zvezdami in polno luno. Takoj so jih naložili s partizani vred, le komisar se je vrnil s svojim konjem. Ko so bili vsi naloženi, so zaprli vagone in je lokomotiva takoj potegnila. Nikjer se ni ustavila, dokler ni dospela na črnomaljsko postajo. Vsi so izstopili, kjer so jih čakali črnomaljski partizani. Sprejeli so ujetnike ter jih odpeljali na isti način v sodnijske zapore.

4. oktobra so vse zapornike odpeljali na pristavo Majer, nekoč graščinsko gospodarsko poslopje, kjer so jih nagnali v hlev. Tu so pred dobrimi tremi tedni imeli Italijani svoje mule. Skupaj je bilo vseh zapornikov triindevetdeset. Za stranišče so služile odprte kible z ročaji. Dve kibli so služile moškim in dve ženkam. Ženske so odtrgale nekaj desk s stropa, da so okoli kible naredile nekako steno. V tej gnusobi se je človeku privzdigovalo, posebno ko jih je bilo treba vsako jutro odnašati in izpraznjevati.«

Zvezani z žico proti smrti

»Dnevno so tudi v hlev prinašali v kotlu hrano, ki je bila slična hrani v jetnišnicah. Predstavljali so si, da plavajo v kotlu kosi mesa, vendar so bile velike gnile gobe.

13. oktobra se je v dežju in hladu zaključeval dan. Tisti večer, ko so se ujetniki borili s spanjem in stalnim smrdljivim mrčesom, so se malo pred deseto uro zvečer nepričakovano odprla vrata. Vstopili so razni komunistični veljaki in zapovedali, da se poklicani takoj oblečejo in stopijo v sredo hleva. Prestrašenja v prvem trenutku ni bilo mnogo, ker so bili prepričani, da jih bodo ponovno odgnali v sodne zapore, kot je to bilo običajno. Vendar se je slutnja spremenila kaj kmalu v strah, ker so jih klicali dva in dva skupaj in jim po parih vezali roke z žico med tem, ko so morali ostali ležati na mestu in biti mirni. Poklicanih je bilo štirinajst oseb: enajst moških, med njimi tudi moj oče in tri ženske učiteljice. Ko so bili vsi pari povezani, so zginili v noč in zaprli vrata za seboj.«

Smrt pod Gorjanci

»Drugi dan so ostali jetniki na vsak način skušali zvedeti za usodo odpeljanih. Končno jim je redni sodni paznik Matija povedal, da so zvezance gnali do sodnije, kjer jih je čakal voz, na katerega so jih naložili in privezali ter jih odpeljali proti Metliki in nato mimo Suhorja v Drage, kjer so jih likvidirali in zmetali v kraško jamo ob znožju Gorjancev. Končni kraj poboja in njihovo zadnje počivališče je ostal še danes skrivnost. Morda bo uspelo, sedanji ali bodoči parlamentarni preiskovalni komisiji najti resnično zadnje prebivališče teh žrtev medvojne revolucijske likvidacije.«

Tako Slavko A. Erzetič v knjigi Pripoved zgodovine Slovenije. Z biografijo avtorja (Hamilton, 1994), ki jo je leta 1994 izdal v Kanadi.

Nadaljevanje v: Bela krajina 1943, Črnomelj, Rosalnice, Pavel Klemenc [2]

1/7