S kolesom po Beli krajini

Bela krajina spada med tiste dele Slovenije, kamor nas pot ne zanese prav pogosto. Deloma je to posledica njene obrobne lege in odmaknjenosti od najbolj prometnih smeri, deloma pa privlačnosti obmorskih krajev, okrog katerih se v poletnih mesecih vrti večina naših misli. In vendar so prav dolgi počitniški dnevi najprimernejši, da nadoknadimo zamujeno ter se odpravimo na celodnevni potep po deželi bréz. Ker peš ne pridemo nikamor, vožnja v razbeljenem avtu pa je prehitra, da bi začutili utrip pokrajine in njenih prebivalcev, je najbolje, da sedemo na kolo in zavrtimo pedala. Skoraj spodobi se, da popotovanje začnemo v Črnomlju, ki je s približno 6.000 prebivalci središče Bele krajine. Zgodovinski viri kraj z imenom Schirnomel prvič omenjajo leta 1228, slabega pol stoletja pozneje pa o njem že govorijo kot o trgu. Iz središča mesta, ki se dviga nad sotočjem reke Lahinje in potoka Dobličica, krenemo po glavni cesti proti 18 kilometrov oddaljeni Vinici. Še preden se dobro ogrejemo, prispemo v Kanižarico, kjer je od sredine 19. stoletja deloval rudnik rjavega premoga.

Za naseljem se cesta nekoliko vzpne, a se kmalu izvije iz objema drevja in počasi spusti proti Dragatušu, kjer je otroška leta preživel pesnik in dramatik Oton Župančič. Za Dragatušem se razprostira Krajinski park Lahinja, ki ga večinoma prekrivajo njive in polja, deloma pa gozd, vlažni travniki in močvirja. Če z glavne ceste zavijemo proti naselju Pusti Gradac, si lahko sredi rečnega okljuka ogledamo cerkev vseh svetnikov ter Klepčev mlin in žago. Zanimiv je tudi dostop skozi Veliki Nerajec, od koder se spustimo do močvirja Nerajski lugi, nato pa po kolovozu nadaljujemo do vasi Belčji Vrh. Pod njo je izvir Lahinje.



Kraj je tako idiličen, da se nam kar ne ljubi nazaj: z nizkim kamnitim zidcem obdana voda, po kateri mirno plavajo ribe, bujno rastlinje, ki daje zavetje številnim pticam, kačji pastirji, ki se z modrikastimi krili spreletavajo nad gladino ... Z Belčjega Vrha se znova spustimo na glavno cesto, ki nas kmalu pripelje v Vinico. Kraj, v katerem se je leta 1878 rodil Oton Župančič, je bil v času turških vpadov pomembna obrambna postojanka, njegova okolica pa je bila poseljena že v prazgodovini. Danes obiskovalce najbolj privlači reka Kolpa, ki je poleti prijetno topla in primerna za kopanje. Iz Vinice krenemo proti 17 kilometrov oddaljenim Adlešičem. Cesta se najprej spusti do široke in počasi tekoče Kolpe, vendar se hitro spet loči od nje in krene navkreber do vasi Zilje. Vzpon je kar dolg, a k sreči ne preveč strm.

Ko se svet odpre, vozimo med travniki, sadovnjaki in hišami, ki so raztresene po sončnih pobočjih visoko nad reko. Za vasjo Preloka se cesta spusti in v naslednjih kilometrih počasi obrne proti severozahodu. Pokrajina je razgibana, dokaj redko poseljena in pretežno porasla z gozdom. Za Adlešiči zavijemo proti Metliki. Tod je svet spet bolj odprt in gosteje posejan z naselji. Za Gribljami, kjer se je leta 1876 rodil etnolog Niko Županič, krenemo čez rodovitno ravnino proti severu. Nedaleč od cestnega roba nenadoma opazimo štorkljo, ki opreza za plenom. Previdno ustavimo, toda ptica vseeno razprostre velika krila in s težkimi zamahi odleti. Čez nekaj kilometrov prispemo v Podzemelj, nad katerim se dviga grič Kučar, kjer so našli ostanke velike prazgodovinske naselbine.



Naselje je bilo že od nekdaj pomembno prometno križišče, danes pa teče pod njim glavna cesta med Črnomljem in Metliko. Ob njej si lahko pred vasjo Otok ogledamo zanimiv spomenik – ameriško letalo DC 3 iz druge svetovne vojne. Metlika je bila pred ustanovitvijo Karlovca pomembna vojaška postojanka za obrambo Kranjske pred Turki, ki so jo večkrat zavzeli in požgali. Pozneje je postala pomembno prometno vozlišče. Leta 1705 jo je povsem uničil velik požar, leta 1869 pa so v njej ustanovili prvo požarno brambo na Slovenskem. V Metliki sta med drugimi službovala poznejši misijonar Friderik Baraga in izumitelj fotografije na steklo Janez Puhar. Nam je za podrobnejši ogled kraja tokrat zmanjkalo časa, saj smo hiteli v bližnje Rosalnice, kjer stoji ena največjih belokranjskih znamenitosti – Tri Fare. To je skupina treh božjepotnih cerkva iz 14. in 15. stoletja. Zgornja cerkev, ki je največja in najbolj obiskana, je posvečena Žalostni Materi božji, srednja trpečemu Kristusu, spodnja pa Lurški Materi božji. Iz Rosalnic se vrnemo do Metlike, od koder krenemo po glavni cesti mimo Podzemlja proti Črnomlju.



V naselju Gradac, kjer se nad temnimi vodami reke Lahinje dviga svetlo zidovje grajskega poslopja, zavijemo proti Semiču. Po približno petih kilometrih vožnje pridemo do vasi Krupa. Pod njo je izvir potoka Krupa (po vodnatosti največji v Beli krajini), ki priteka izpod mogočne, nekaj deset metrov visoke skalnate stene. Nad vasjo je odcep proti Vinjemu Vrhu, nad katerim stoji slikovita cerkev Presvete Trojice, ki so jo leta 1647 zgradili po vzoru božjepotne cerkve pri Novi Štifti. Pot do nje je dokaj strma, vendar lepota njene arhitekture, ki je skladno vpeta v mehkobo pokrajine, povsem odtehta vloženi napor. Z Vinjega Vrha nadaljujemo po valoviti in ovinkasti asfaltni cesti proti zahodu, dokler ne pridemo do cerkve sv. Roka. Za njo zavijemo levo in se spustimo do glavne ceste Semič–Črnomelj, po kateri se vrnemo do izhodišča.

Med potepanjem po Beli krajini smo obiskali le nekaj zanimivosti, mnoge pa smo izpustili ali spregledali. Ravno v tem je čar, da ostane kaj tudi za prihodnjič.


Opis poti:
Črnomelj – Dragatuš – Krajinski park Lahinja – Vinica – Preloka – Adlešiči – Podzemelj – Metlika – Rosalnice – Metlika – Podzemelj – Gradac – izvir Krupe – Vinji Vrh pri Semiču – Črnomelj.

Ves čas vozimo po asfaltnih cestah.

Dolžina poti: 90 kilometrov

Težavnost: Čeprav znaša višinska razlika med najnižjo in najvišjo točko manj kot 150 metrov, je pot na nekaterih delih precej razgibana. Zaradi precejšnje dolžine zanjo potrebujemo nekaj kolesarske kondicije, sicer pa jo lahko vmes tudi skrajšamo.

Zemljevid: Bela krajina, 1:50.000


NEDELJSKA MAŠA
V župnijski cerkvi sv. Petra v Črnomlju je maša vsako nedeljo ob 7. in 9. uri ter ob 10.30.