Moria je bilo največje begunsko taborišče na Lesbosu. Oblasti so po uničujočem požaru na otoku uredile začasno taborišče, v katerega se je zateklo okoli 6.000 oseb, imenujejo pa ga Moria 2. Tja se je v letošnjem avgustu odpravila skupina redovnic skalabrink, ki so že od ustanovitve reda leta 1895 predane pomoči in skrbi za migrante in begunce. Redovnice so v Grčijo odpotovale v sodelovanju s katoliško Skupnostjo sv. Egidija, da bi na kraju samem pomagale preizkušanim beguncem, ki živijo v človeka nevrednih razmerah.

Sedem skalabrink v službi beguncev na Lesbosu

S. Patrizia Bongo je v pogovoru za Radio Vatikan povedala, da so razmere, kot jih opaža na lastne oči, resnično grozljive. Redovnica sicer deluje kot medicinska sestra in misijonarka v Švici. V letošnjem avgustu pa se je skupaj s šestimi sosestrami odpravila na Lesbos, da bi malce olajšala stisko ljudi v begunskih taboriščih.

Redovnice na Lesbosu pomagajo preizkušanim beguncem, ki živijo v človeka nevrednih razmerah.

Pojasnila je, da si je delno predstavljala, kaj jo bo pričakalo na Lesbosu, saj je videla fotografije in poročila Skupnosti sv. Egidija. Toda ko je dejansko prispela v taborišče, obdano z žičnato ograjo in pod policijskim nadzorom, je najprej pomislila na Auschwitz: »Zelo me je užalostilo, da so razmere tu tako zelo zapletene.«

Položaj beguncev otežuje vročinski val

Življenje beguncev v taborišču močno otežuje epidemija koronavirusne bolezni, v letošnjem poletju pa tudi izjemno visoke temperature in predvsem pomanjkljiva opremljenost taborišča: »Migranti in begunci so sicer v bližini morja, ampak čez dan temperature narastejo tudi do 45 stopinj Celzija. Vročina je zadušljiva, poleg tega v majhnih zabojnikih živi osem do devet ljudi, kar je že samo po sebi težko. Vidim, da si zelo prizadevajo, da bi beguncem čim bolje pojasnili higienske ukrepe, delijo jim zaščitne maske. Primanjkuje pa tekoče vode, v bližini ni nobenega potoka. Tukaj živijo z vedri, majhnimi vrči z vodo za umivanje posode ali zob.«

Posebno težko je za bolnike. Redovnica poroča o invalidih, ki so na invalidskih vozičkih in se le s težavo premikajo po razgibanih tleh begunskega taborišča. Razmere so neznosne, meni s. Patrizia, in zdi se ji, da se Evropa ne bi smela obračati stran.

Razmere so neznosne, Evropa se ne bi smela obračati stran.

Pozabljeni od Evrope

»Sprašujem se,« pove redovnica, »kako je dandanes sploh še lahko mogoče, da v Evropi obstajajo tako težke, zapletene, uničujoče in povsem nečloveške razmere, ki jih Evropa preprosto ne upošteva.« Na Lesbosu vlada nenehno alarmno stanje, na katerega bi se morali odzvati vsi. Vsi smo poklicani, da pomagamo tistim, ki še naprej sprejemajo begunce na poti prek Sredozemlja. Misijonarsko delo na grških otokih ni le odgovor na konkretne potrebe – redovnice želijo deliti tudi tolažbo ljudem, ki so izgubili vse, posebej svoje sorodnike:

»Kot skalabrinke smo tu na Lesbosu le drobna kapljica na vročem kamenju. Naša naloga je, da podarjamo svoj nasmeh, svoje prijateljstvo, svojo ljubezen. S pomočjo nasmeha – kljub maskam, le z očesnim stikom – lahko ljudem vlivamo upanje v prihodnost. Karizma našega reda je, da v migrantih, v beguncih vidimo Kristusa. K naši karizmi torej tudi sodi, kar vedno znova spodbuja papež Frančišek: sprejemanje, spodbujanje, vključevanje in zaščita. Te štiri besede vedno nosimo v svojih srcih in vsak dan si prizadevamo, da bi jih udejanjale v odnosu do migrantov in beguncev.«

Okoli 700 skalabrincev in skalabrink je dejavnih v več kot 30 državah.

Kotiček za molitev med rešilnimi jopiči

Skalabrinke so si med bivanjem na otoku Lesbos uredile kotiček za molitev v prostoru, kjer migranti odlagajo svoje rešilne jopiče. Tam vsak dan prosijo Boga za pomoč vsem osebam, ki so iz najrazličnejših razlogov prisiljene zapustiti svoje domove.

Skalabrinci

Red skalabrincev je nastal ob koncu 19. stoletja v Italiji in se imenuje po svojem ustanovitelju Giovanniju Battisti Scalabriniju. Njegovi člani so sprva skrbeli za italijanske migrante, ki so množično odhajali v Ameriko. Sčasoma se je njihovo poslanstvo razširilo na vse begunce. Po svetu danes deluje okoli 700 skalabrincev in skalabrink, ki so dejavni v več kot 30 državah. Sedež reda je v Rimu, sedež evropskega redovnega središča pa v italijanski Piacenzi. Skalabrinci v Evropi delujejo v Italiji, Švici, Nemčiji, Francijih, Španiji in Belgiji, kjer skrbijo za migrante in begunce, ne glede na njihovo vero in izvor.