Le redki planinci si Begunjski vrh izberejo za edini cilj svojega izleta v visokogorje. To je razumljivo, saj je vzpon nanj – gledano iz doline – le malo krajši od vzpona na veliko privlačnejša soseda Triglav in Rjavino. Večina tistih, ki jim ostane še kaj volje in moči za dodaten napor, skoči nanj spotoma med sestopom s teh dveh vrhov ali med potjo na Cmir, ki se skriva v ozadju. In vendar je tudi Begunjski vrh zanimiv. Če ne drugače, zaradi lepega razgleda na severna pobočja Triglava in okoliške vršace.

Krma je ena izmed treh alpskih dolin, ki se od severovzhoda stegujejo proti Triglavu. Vanjo se lahko pripeljemo iz Mojstrane ali z Bleda po dolini Radovne. Avto lahko pustimo pri Kovinarski koči (870 m) in na dveh parkiriščih više v dolini. Krma sicer ni najbližje izhodišče za vzpon na Begunjski vrh (krajša je pot skozi Kot), a včasih gremo pač v gore z namenom, da se pošteno nahodimo.

Zjutraj je dolina še v senci, le skalnata pobočja na njeni zahodni strani so pod vrhom že obsijana s soncem. Trava je zamolklo siva, saj so se v zadnjih urah nanjo prilepile drobne kapljice vlage. S parkirišča krenemo po široki poti, ki gre kakšnih deset minut po ravnem, nato se obrne rahlo v desno in potegne navkreber. Vzpenjamo se skozi gozd, ki je zdaj poln živozelene podrasti, zdaj posut z odpadlim listjem in skalami. Nenadoma se pot odpre – drevesa ob njej so polomljena, razcefrana in razmetana kot vžigalice. Steza je na debelo posuta s kamenjem in peskom, zato nam stopinje uhajajo nazaj. Obdaja nas gosto ruševje, ki se na levi vzpenja proti strmim meliščem in skalnatim stenam. Nenadoma nas ujame sonce, spodnji del doline za našim hrbtom pa je še globoko v senci.

Majhna travnata ravnica napoveduje spremembe, in res se kmalu znajdemo na obsežnejši planjavi z imenom Malo polje. Sredi nje se v levo odcepi pot proti Vodnikovi koči. Ko smo se proti večeru utrujeni vračali proti dolini, smo malce niže presenetili gamsa, ki je ob poti mulil travo. Oddaše bil le kakšnih deset metrov, zato smo dobro razločili presenečenje in strah, ki sta se zrcalila v njegovih očeh. Negibno motrenje je trajalo le trenutek, potem se je z visokimi skoki pognal do bližnjih skal. Tam se je ustavil in še dolgo »poziral« na eni od njih.

Pri koritu si napolnimo načete zaloge vode in se čez pašnik poženemo do bližnje planine Zgornja Krma. Nad pastirsko kočo se pot razcepi. Krajši čas sledimo tisti, ki gre v desno proti Kredarici, na robu travnate ravnice pa zavijemo proti Staničevemu domu (2332 m). Kmalu nas objamejo macesni, med katerimi krenemo znova navkreber. Vriskanje in glasovi harmonike, ki odmevajo s poti proti Triglavu, polagoma utonejo v tišino. Vse do koče ne srečamo nikogar.

V manjšem travnatem dolu že od daleč zagledamo svizca. On nas je seveda opazil že prej, zato brez naglice odskaklja proti luknji, ki pelje v njegove podzemne rove. Radovedno se ji približamo, v tistem trenutku pa iz nje predirljivo zažvižga. Odmaknemo se nekaj korakov in obmirujemo, ampak svizec ni od včeraj. Čez kakšno minuto se znova prikaže – seveda iz druge luknje, ki je dovolj oddaljena od nas. In tako gremo vsak svojo pot.

Pod vrhom pobočja se steza nepričakovano presuka proti severozahodu, polagoma izvije iz objema ruševja ter čez gol visokogorski svet povzpne do sedla med Ržjo in v meglice ovito Rjavino. Pod sedlom zavijemo v levo, se mimo zasneženih kotanj povzpnemo na rob in spustimo do Staničevega doma. Begunjski vrh je od njega oddaljen le pičle pol ure. Sprva se držimo poti, ki pelje na Cmir, na Begunjskih vratcih pa jo zapustimo in se čez razmeroma strmo gruščnato pobočje zapodimo na vrh. Tam sta žig in kovinska skrinjica z vpisno knjigo.

Z Begunjskega vrha lepo vidimo vrh Triglava, proti kateremu se vzpenjajo kolone planincev, in njegova severna pobočja, ki so pokrita z zaplatami snega. Na severozahodu so Razor, Stenar in Škrlatica, ki imajo meglene kape potisnjene prav do ušes. Na severu vidimo Cmir, na vzhodu Rjavino, na jugozahodu pa kot z balkona planinski dom, ki se že od leta 1919 imenuje po duhovniku in alpinistu Valentinu Staniču (1774–1847).



Dom Valentina Staniča (2332 m)


Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Lenarta na Jesenicah.

Izhodišče: Krma.

Višinska razlika: 1560 metrov.

Dolžina vzpona: 6 ur.

Opis poti: Pot je zelo dolga in naporna, vendar ob njej ni nevarnosti. S parkirišča na koncu Krme se vzpnemo na travnato ravnico Malo polje in na planino Zgornja Krma, nad katero zapustimo pot proti Kredarici. Poslej je hoja samotnejša. Sprva nas obdajajo macesni in ruševje, ki se polagoma umaknejo redkim zaplatam trave, kamenju in skalam. Tik pod sedlom med Ržjo in Rjavino zavijemo v levo, se vzpnemo na rob in spustimo do Doma Valentina Staniča. Levo za njim se dviga le pol ure oddaljeni Begunjski vrh. Če se želimo v dolino vrniti pred mrakom, moramo na pot kreniti zgodaj. Lahko pa si omislimo tudi dvodnevni izlet in se morda povzpnemo še na sosednji Cmir in Visoko Vrbanovo špico.

Zemljevid: Julijske Alpe (vzhodni del), 1 : 50.000.