Pri načrtovanju gorskih izletov se včasih kar ne moremo odločiti, iz katere smeri bi krenili proti vrhu. Vsako izhodišče ima kakšno prednost in vsaka pot je po svoje zanimiva. Včasih pa nam gora z imenom kar sama pove, h kateremu kraju spada in tedaj je odločitev morda nekoliko lažja.



Begunje na Gorenjskem so znano naselje, ne samo zaradi tovarne Elan in glasbenika Slavka Avsenika, temveč tudi zaradi škofa Antona Bonaventura Jegliča, ki se je tam rodil leta 1850. Pot do izhodišča današnjega izleta nas vodi mimo župnijske cerkve svetega Urha, v kateri je bil Jeglič krščen. Ko prečimo most čez Begunjščico, zavijemo v dolino Draga. Vhod vanjo stražijo razvaline gradu Kamen, ki je bil prvič omenjen sredi 13. stoletja. Grad si lahko ogledamo tudi od blizu, vendar bomo to rajši storili popoldne, ko se bomo vračali proti domu. Jutranje in zgodnje dopoldanske ure velja pač izkoristiti za vzpon – ker je vreme takrat manj vroče in ponavadi bolj stabilno.



Avto pustimo v bližini Doma v Dragi, kjer se konča asfaltna cesta. Tu naredi dolina ovinek in se tesno privije k strmim pobočjem. Na njenem dnu je dovolj prostora le za potok, nekaj zaplat trave in makadamsko cesto. Po nekaj minutah se cesta obrne proti severu. Tu se od nje odcepi zanimiva pot do planine Preval, od koder pa je vzpon na Begunjščico dokaj strm. Po slabe pol ure hoje zavijemo v breg. Zakaj bi skupaj s cesto ubirali ovinke, ko pa lahko hodimo bolj ali manj naravnost? Pod gostimi smrekami uživamo prijetno senco, ki ob zgodnji uri sicer še ni nujno potrebna, je pa vseeno blagodejna. Steza je posuta z iglicami in temu primerno mehka. Okrog nas kraljuje mir, ki bi se ga bilo dobro nekoliko nalesti – za tiste “normalne” dni, polne nemira. Saj ne gre za gluho tišino in popolno mirovanje! Če dobro prisluhnemo, slišimo šumenje potoka, šepet vetra, glas ptice, in če dobro pogledamo, opazimo premikanje listja in migljanje senc in spreminjajoči se tek oblakov. Ne gre za odsotnost, gre za pravo mero. Tu je vse na svojem mestu, ničesar preveč in ničesar premalo.

Potem ko trikrat prečkamo gozdno cesto, dosežemo rob travnate strmine. Ker so doslej barve ob poti večinoma obsegale le odtenke rjave in zelene, nam tu ob pogledu na paleto vseh drugih barv kar zastane korak. Najprej zagledamo veliko število kukavic s cvetovi, nanizanimi na močnem steblu, više pa najbolj izstopajo zvončasti cvetovi strupenega velecvetnega naprsteca. Smo na planini Planinca, 1128 metrov visoko. Do sem smo iz Drage hodili eno uro. Od lično urejene koče, ki leži na vrhu strmine, krenemo po cesti do približno 10 minut oddaljene Poljške planine. Tam zavije pot severno v gozd. Vzpon je blag, steza, ki pobočje premaguje z dolgimi ravnimi odseki in ostrimi zavoji, pa široka. Precej visoko naletimo na skladovnico drv in napis, ki nas poziva, naj pomagamo pri oskrbi koče. Skoraj povsod se najde možnost, da storimo kakšno dobro delo – celo na takšni planinski poti. Pazimo le, da ne bomo precenili svojih moči, sicer se nam bo s pretežkim polenom na rami zdelo, da traja pot do slabe pol ure oddaljene koče celo večnost.



Roblekov dom (1657 m), imenovan po lekarnarju Hugonu Robleku, pionirju planinstva v naših krajih, stoji na razglednem pomolu na zahodnem koncu Begunjščice. Že takoj ko stopimo iz gozda, pritegne našo pozornost mogočna gmota Stola, ki je tako blizu, da bi se ga skorajda lahko dotaknili z roko. Po krajšem postanku krenemo proti vrhu. Stezo, ki se približuje vrhu grebena, v začetku obdajata drevje in ruševje, potem pa se svet povsem odpre. Pod nami se skoraj do doline spuščajo strme travnate vesine, vendar ni pot nikjer izpostavljena. Nekaj previdnosti terja le mazasta zemlja, ki se prijemlje čevljev in zaradi katere nam lahko pošteno spodrsne na skalah, ki štrlijo iz trave.

Begunjščica je znana po bogatem rastlinstvu, zato je ob poti vse polno planinskega cvetja. Med hitenjem proti vrhu ga morda niti ne bomo opazili, zato pa se bomo med lagodnim sestopanjem toliko bolj čudili njegovi raznovrstnosti. In morda nam kar ne bo šlo v glavo, kako smo mogli med vzponom spregledati velike modre cvetove perunike, šope materine dušice in alpskega čobra, prifrknjene cvetove glavičastega repuša ali nežno obarvanost rožnatega gadnjaka.

Po približno enourni hoji stopimo na Veliki vrh, najvišjo točko široke Begunjščice. Zdaj, ko so napori za nami, si lahko – če je vreme primerno – privoščimo daljši postanek z malico. Kaj je lepšega, kot takole posedati na vrhu, prigrizovati dobrote iz nahrbtnika in opazovati pokrajino pod nami! Z Begunjščice vidimo skoraj pol Slovenije. Najbolj razločno seveda Stol in Vrtačo, ki sta tako blizu, da z lahkoto sledimo stezam, ki se vijejo po njunih pobočjih. Daleč na zahodu nam pogled objame visoke Julijce. Na nasprotni strani, na vzhodu, je najbližje Košuta, ki sramežljivo skriva svoj dolgi hrbet. Severno od nje se dviga Obir, nekoliko južneje so Kamniške Alpe, Storžič in prav pred nami Dobrča. Na jugozahodu se svet razpre in prikažejo se naselja v dolini, prepreženi z zaplatami obdelane zemlje. Prav razločno vidimo tudi Blejsko jezero z otokom in gradom.

Še in še bi lahko naštevali. Da, Bog je res z odprtimi rokami sejal lepote po naši deželi.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Begunje na Gorenjskem (dolina Draga)

Višinska razlika: 1380 metrov

Dolžina vzpona: 3.30 ure

Težavnost: pot je lahka, vendar zahteva primerno telesno pripravljenost

Zemljevid: Karavanke

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Urha v Begunjah je maša vsako nedeljo ob 8. in ob 10. uri.