»Tvegali smo, da smo prišli sem in žrtvovali smo se za lepšo prihodnost otrok.« FOTO: Jure Maček. 


Migracije so zaznamovale zgodovino človeštva in po ocenah Združenih narodov 272 milijonov ljudi živi zunaj rojstne države ali države izvornega državljanstva. Tudi številni Slovenci zapuščajo svojo domovino v želji po boljšem zaslužku in življenju.

Migranti s svojim znanjem, delom in veščinami lahko prispevajo svoj delež in pripomorejo k razvoju držav, kamor so se priselili.

Danes smo priča povečanemu številu mednarodnih migracij in beguncev. Glavni razlogi za prisilno selitev so najpogosteje konflikti in vojne, preganjanje, podnebne spremembe ter naraščajoča lakota in skrajna revščina.

Krize po svetu se poglabljajo, kar sili ljudi v iskanje poti, da si rešijo življenje in ustvarijo boljše pogoje za bivanje ter dostojnejše življenje.

Strah je odveč

Ko slišimo, da število beguncev in migrantov narašča, se najprej pojavi strah pred neobvladljivostjo migracij, ob tem pa je dobro, da sprejmemo realnost, da procesa, ki se je začel pred petdesetimi leti, ne moremo več ustaviti.

Odveč je strah pred migranti samo zato, ker jih ne poznamo, je po srečevanjih z migranti v župniji Štandrež jasno povedal duhovnik Karel Bončina, pri tem pa ni odveč samozavest: »Če se bomo zavedali svojih korenin, bomo spoštovali tudi identiteto drugih.«

Abir al Gendy iz Sirije: 

V Slovenijo sem se zatekla oktobra leta 2017. Z začetkom vojne v Siriji ni bilo več miru, izgubili smo varnost, šolanje in infrastrukturo. Z družino smo trpeli pet let, in ko nismo mogli več zdržati, smo se odločili, da zaradi otrok in njihove varnosti zapustimo Sirijo. Tvegali smo, da smo prišli sem in žrtvovali smo se za lepšo prihodnost otrok.

Najprej je mož zapustil Sirijo in šel po migrantski poti preko Turčije in Grčije. Tako sem bila dve leti sama z otroki v Siriji. Časi so bili težki, ni bilo pogojev za življenje, zato sem morala zapustiti Alep.

International Organisation for Migration nam je pomagal, da smo z otroki lahko šli za očetom. Bila je dolga in težka pot, ker sem bila sama z otroki in s prtljago. Ko sem prišla v Slovenijo, sem bila vesela, da smo kot družina spet skupaj. V miru sem zaupala, da je pred otroki lepa prihodnost.


Abir al Gendy je v Slovenijo prišla leta 2017. FOTO: Osebni arhiv. 

Begunec je kot drevo. Ko drevo raste, se z leti njegove korenine močneje oprimejo zemlje, če pa ga izkoreninimo, ali živi ali pa se posuši. Nam, ki smo stari več kot 30, 35 let, je težko zamenjati zemljo, iti iz enega v drug kraj, se učiti tujega jezika, se vživeti v novo okolje, navade in tradicijo v kulturi in družbi.

Otroci imajo manj težav kot starši in se jezika hitro učijo, gre pa za menjavo kulture. Tako me je sin spraševal, ko je videl mlad par, ki se je na ulici poljubljal: »Mami, zakaj to počnejo? To je nespodobno.« Sčasoma se je navadil. Moramo se navaditi, sprejeti drug drugega, ker bomo samo s človeškostjo in odprtostjo premagali težave.

Daniel Nzotam iz Kameruna: 

Kamerun sem zapustil pred enajstimi leti in prišel v Slovenijo, da bi lahko zaživel novo življenje. Treba je bilo urediti ogromno papirjev in če nimaš vseh dokumentov, moraš najti drugačno pot. Potreben je bil pogum.

Odprl sem malo afriško trgovino v Ljubljani, kjer prodajamo različne stvari, Karitas pa mi je pomagala s plačilom položnic v času zaprtja zaradi epidemije, da sem lahko preživel. Podpira nas tudi pri delovanju Zavoda Afriška vas, ki pomaga pri urejanju dokumentacije in iskanju dela Afričanom, ki so v Sloveniji.


Daniel Nzotam: »Potreben je bil pogum, da sem lahko zaživel novo življenje.« FOTO: Osebni arhiv. 

Organiziramo različne prireditve, kjer lahko naši ljudje pokažejo svoje talente, kar jim lahko pomaga pri nadaljnjem iskanju zaposlitve. Slovenci ste prijazni in sem se lahko marsičesa naučil, tudi tega, da je treba upoštevati zakone. Afričani lahko pomagamo k širjenju trga vaših izdelkov in prispevamo svoj delež k skupnemu dobremu.


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (22/2021).