Kljub temu pa ta slavna Marxova misel ponuja vsakomur (tudi verniku) opozorilo, ki ga je vredno upoštevati: opominja nas o nevarnosti, da se zatečemo k morebitnim iluzornim rešitvam, namesto da bi težavam stvarno pogledali v oči, kar posledično poslabša kritični položaj, ki je te težave povzročil. Prav to se v bistvu godi z opijati: delujejo kot analgetiki za olajšanje bolečine, vsekakor pa ne zdravijo. Gre torej za svojevrsten beg, ki kvečjemu omogoča začasno olajšanje muk, vendar ovira pravo rešitev, in to ravno zato, ker gre za beg.

Za spoznanje tega kajpada ni bilo treba čakati na Marxa. Nagnjenje k bežanju pred bolečino je staro kot človek (ali celo starejše). Lahko bi rekli, da je to dejansko nekaj »naravnega«, saj je značilnost naše narave, da teži k dobremu in torej hoče preprečiti zlo. A dokaj staro je tudi spoznanje, da ni prave rešitve v nezavedanju zla, prav tako kot ni pravega izhoda le v borbi s simptomi, s katerimi se to zlo pojavi. V tem smislu bi lahko rek...