Obe rešitvi sta daleč od evangelija, ki nam jasno govori o tem, da je prav ta svet, okolje, v katerem živim, Slovenija in Evropa moja priložnost.

Pismo Diognetu, ki je zgodnjekrščanski spis, je tudi danes še kako aktualen izziv, da razmislimo, kje smo na poti pristnega krščanstva. »Kristjanov namreč od drugih ljudi ne loči ne dežela, ne jezik, ne običaji. Živijo v svoji domovini, a so kakor priseljenci, imajo vse pravice kakor meščani, a trpijo vse kakor tujci; vsaka tujina jim je domovina, a vsaka domovina tujina. Da na kratko povem: kar je v telesu duša, to so v svetu kristjani. Duša je razsejana po vseh udih telesa. Kristjani pa po mestih sveta. Na tako pomembno mesto jih je postavil Bog; zato ne smejo pobegniti.«

Sprašujem se, ali ljudje ob nas doživijo nekaj svetega, odsev Božjega, torej drugačnega?

Zdi se, da se eden glavnih »pobegov« dogaja s tem, da so se kristjani povsem prepustili logiki tega sveta, logiki pragm...