Na današnji dan pred 250 leti se je rodil »glasbeni kralj« letošnjega leta Ludwig van Beethoven (1770-1827), ki je bil kljub številnim razsvetljenskim vplivom »zelo veren, z malodane misijonarskimi težnjami«. Tako ocenjuje nemški izvedenec za cerkveno glasbo prof. Franz Karl Praßl, ki je v pogovoru za avstrijski Kathpress spregovoril o pisemskem pričevanju velikega klasika. Beethovnova znamenita Missa solemnis v D-duru naj bi bila po skladateljevih besedah njegovo »najbolj uspelo delo«, pri ustvarjanju te »Opus Magnum« skladbe pa je bil njegov glavni namen »tako pri pevcih kot pri poslušalcih vzbuditi verska občutja in jih narediti trajne,« kot je veliki skladatelj leta 1824 zapisal v pismu prijatelju.

Prof. Praßl, ki deluje na univerzi v Gradcu, je prepričan, kako je Beethoven čutil potrebo, da je v svoji sakralni glasbi delil svoja verska občutenja. Misso Solemnis je sam pospremil z besedami: »Od srca – in naj se dotakne vseh drugih src!« Delo je nastajalo v letih med 1819 in 1823 in je po skladateljevih besedah »delček bogoslužja – to ni glasba za koncertno dvorano!« Ustvarjanje je spremljalo intenzivno Beethovnovo raziskovanje na področjih teologije, bogoslužja in zgodovine cerkvene glasbe, od nastanka gregorijanskega korala prek Palestrine do Bacha in Händla. »Ošabno«, kakršen je skladatelj, ki je od svojega 22. leta naprej živel na Dunaju, tudi bil, je že pri svoji prvi maši v C-duru (1807) trdil, da se je mašnega besedila lotil na način, »kot se ga doslej še niso prav pogosto lotili,« je pojasnil prof. Praßl.

Beethoven je s svojimi skladbami utiral povsem novo pot

Po Praßlovih besedah Beethovnova sakralna glasba večinoma »ni bila umeščena v formalne okvirje, po kakršnih je bilo takrat razmeroma veliko povpraševanje«, pač pa so njegove skladbe utirale novo pot, na kar nakazuje tudi šest poznejših simfoničnih maš Josepha Haydna, ki je mladega Beethovna po selitvi iz Bonna na Dunaj poučeval kompozicijo. Beethovnova maša v C-duru po naročilu kneza Nikolaja II. von Esterházyja vsebuje nezgrešljive podobnosti s Haydnovo »Paukenmesse« (Missa in tempore belli).

Za Beethovna – pa tudi Schuberta – so njune maše »osebno priznanje, izraz njune vere in osebne religioznosti«, poudarja prof. Praßl. Za razliko od Mozarta, čigar maše po naročilu cerkvenih dostojanstvenikov so bile po Praßlovih besedah pogosto »vrhunsko blago na meter«, pa Beethoven velja za skladatelja, »ki se je v celoti izročil namenu bogoslužja«. Njegova duhovnost se kaže ne le v njegovem sakralnem glasbenem delu, ki ga ni mogoče prezreti, temveč tudi v zgodovinskem dokumentu »Heiligenstädter Testament«, pismu Ludwiga van Beethovna bratoma Kasparju Karlu in Johannu iz leta 1802, v katerem skladatelj izraža svoj obup zaradi vedno bolj napredujoče gluhote in po njegovem mnenju bližajoče se smrti, ter v njegovi Odi radosti, ki je pravo glasbeno češčenje Boga Stvarnika.

O Beethovnovem življenju

Edina gotova stvar o začetku Beethovnovega življenja je datum njegovega krsta, 17. december 1770. Rodil se je najverjetneje dan prej. Beethoven je bil čudežni otrok na področju glasbe, njegov strogi oče pa je že kmalu prepoznal sinov dar in mu omogočil kakovostno izobrazbo. Mali Ludwig je že pri sedmih letih prvič nastopil v javnosti kot pianist, kot član dvorne godbe v Bonnu pa je bil pri dvanajstih letih namestnik glavnega organista. Svetovno nazorsko je na Beethovna precej vplivala razsvetljenska misel z dvora volilnega kneza Maximiliana Franza.

V letih 1786/87 je Beethoven na željo volilnega kneza prvič obiskal Dunaj, kjer naj bi vstopil v Mozartovo šolo skladanja. Za srečanje s 15 let starejšim glasbenim genijem žal ni zgodovinskih dokazov. Beethovnovo drugo študijsko potovanje na Dunaj leta 1792 se je podaljšalo v trajno bivanje v tem mestu, kompozicije pa se je do leta 1794 učil pri Josephu Haydnu; pozneje ga je med drugimi poučeval tudi Antonio Salieri.

Katoliški pogreb z množično udeležbo Dunajčanov

Beethovnov vedno večji uspeh pianista in skladatelja je zasenčila huda bolezen: okoli leta 1798 so se pokazala prva znamenja okvare sluha, ki so pozneje privedla do skoraj popolne gluhote. Vzroki zanjo niso znani. Bolezen je Beethovna potisnila v hudo osebno krizo, občasno so se mu porajale celo misli na samomor, kar dokazuje zgoraj omenjeno pismo bratoma, »Heiligenstädter Testament« iz leta 1802. Kljub težavam s sluhom je Beethoven po omenjenem pismu doživel še 25 ustvarjalnih let, v katerih je ustvaril svoja najpomembnejša dela. Na Dunaju ni zahajal v cerkev, pogosto pa je bil v stiku z duhovniki. Umrl je 26. marca 1827 v starosti 56 let. Pred smrtjo je prejel poslednje zakramente in izrecno prosil za katoliški pogreb. Tega se je udeležila množica Dunajčanov, pogrebni nagovor je pripravil Franz Grillparzer, med 36 nosilci bakel je bil tudi Franz Schubert. Od leta 1888 je Beethovnovo zadnje počivališče na osrednjem dunajskem pokopališču (Wiener Zentralfriedhof, na fotografiji).

Pianistka Tatjana Ognjanovič v poklon Beethovnu s klavirskimi sonatami

Festival Ljubljana se bo 250. obletnici rojstva skladatelja Ludwiga van Beethovna poklonil z večerom klavirskih sonat, ki jih bo izvedla pianistka Tatjana Ognjanovič. Kot poroča STA, bo koncert nocoj ob 18. uri in 30 minut na festivalskem Facebook profilu. Ognjanovičeva bo poustvarila njegove zadnje tri sonate št. 30, 31 in 32. Po navedbah organizatorjev je ogled koncerta brezplačen.

_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Genij, ki je simfonije pisal gluh

Beethovnova Pastoralna v knjigi