Profesorica slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani Urška Perenič je poskrbela za prvo faksimilirano izdajo Beatinega dnevnika Lujize Pesjakove in jo opremila s svojo znanstveno razkisavo in analizo ter kritičnimi opombami, s čimer je roman umestila v literarnozgodovinski prostor, kamor ga do zdaj literarna zgodovina ni uvrščala.

Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika

Že njena oznaka »prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika« določa roman čisto drugače, kot so ga do zdaj. Veljal je za trivialen ženski oz. sentimentalen roman.

Profesor Miran Hladnik ga je sicer razumel kot delo, ki ga je napisala ženska in ima za glavno junakinjo žensko, vendar je dodal, da so tovrstno literaturo lahko prebirali že v tujih jezikih, zato ni bila po njegovem mnenju nič novega. V takšnem duhu, ki je vladal vse od izida romana, je bilo spregledano, da je Beatin dnevnik prvi slovenski dnevniški roman.

Prostorska umestitev

Urška Perenič je poleg tega z analizo ugotovila točne dogajalne kraje, ti so poudarjeni z nacionalno simboliko. Na primer, Beatin dnevnik je pripoved guvernante, ki pride na graščino Š., to je na Snežnik. Pereničeva je to odkrila, ko je znova brala roman in spoznala, da so ji omenjeni kraji znani. Te je Pesjakova sicer opisala, vendar redko zapisala z imenom, temveč je uporabljala le kratice ali jih je omenjala posredno.

Snežnik ima v romanu tudi vlogo prikazovanja razpoloženja. Ko je prvoosebna pripovedovalka Beata zadovoljna, ga opisuje kot čudovitega, sicer pa z njega pihajo mrzli vetrovi. Grad Snežnik, ki naj bi ga obiskala dvakrat, je Pesjakova opisala tudi v svojem lastnem dnevniku.

Zgled Pesjakove švedska pisateljica

Prav tako so do zdaj spregledali, da se je pisateljica zgledovala pri sočasnem severnoevropskem, skandinavskem meščanskem družinskem tipu romana, kakršnega je od konca 20. let 19. stoletja pisala njej najljubša pisateljica Fredrika Bremer.

Roman Beatin dnevnik je je leta 1887 založil tiskar Janez Krajec v Novem mestu, zdaj pa je pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete izšel v faksimilih, saj Pereničeva meni, da bi s posodabljanjem izgubil svojo historično vrednost.

Lujiza Pesjakova, hčerka odvetnika dr. Blaža Crobatha, pri katerem je delal France Prešeren, ki je njegovo hčerko tudi poučeval, je sicer pisala v nemščini in slovenščini. Tudi v nemščini je uporabljala slovensko nacionalno simboliko, kot je Triglav.