Kot bazilijanski duhovnik je redno sodeloval v župnijskem pastoralnem delu v Torontu in širšem zaledju mesta. FOTO: arhiv Družine



»Martin Dimnik se je uveljavil kot prva avtoriteta pri preučevanju srednjeveške dinastije Černigovskih knezov. Spremenil je politični zemljevid predmongolske Rusije. Njegovi raziskovalni dosežki so izredni. Profesor Dimnik je ena redkih avtoritet v Sovjetski zvezi ali na Zahodu s področja poznavanja zgodovinskih virov kijevske Rusije,« so zapisali kolegi leta 2003 ob izidu njegovega tretjega (in zadnjega) zvezka zgodovine knezov Černigovskih, ki ga je izdala založba univerze Cambridge.

Član skupnosti sv. Bazilija (CSB)

Bazilijanec Martin Janez Dimnik je svojo razgibano življenjsko in znanstveno pot zaključil v nedeljo, 15. novembra 2020, v skupnosti starejših članov skupnosti sv. Bazilija v Torontu, kamor je bil sprejet leta 2014, ko je končal svojo akademsko pot. Rodil se je 6. oktobra 1941 v Obrijah pri Ljubljani. Njegov oče Martin je bil oficir jugoslovanske kraljeve vojske; umrl je nasilne smrti septembra 1943 pri Malem Osolniku pod Turjakom. Maja 1945 se je mati Zorka (po rodu iz Šibenika) z dvema otrokoma in več sorodniki umaknila na Koroško. V begunskem taborišču v Špitalu na Dravi je začel obiskovati osnovno šolo.

Leta 1949 se je družina preselila v Kanado in našla dom najprej v Raymondu in nato v Lethbridgeu v Alberti. Tam je leta 1960 končal srednjo šolo, ki so jo vodili redovniki sv. Bazilija. Naslednje leto je po noviciatu postal član njihove skupnosti (doslej najbrž edini Slovenec), ko je 15. avgusta 1961 izpovedal prve redovne zaobljube. Vstopil je v kolegij sv. Bazilija v Torontu in študiral slovanske jezike, književnosti in zgodovino (diplomiral je leta 1965 in magistriral 1970). Postal je učitelj v kolegiju sv. Mihaela v Torontu in hkrati nadaljeval študij teologije; diplomiral je leta 1971.

26. junija 1971 mu je kardinal George Flahiff, nadškof v Winnipegu, tudi član bazilijanske skupnosti, v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja v Lethbridgeu podelil duhovništvo. Nova maša je bila veliko slavje za celotno slovensko skupnosti v Alberti in še posebej v Torontu, kjer so mu v župniji Marije Brezmadežne pripravili pravo slovensko novo mašo. Na slovesnosti so se zbrali vsi sorodniki iz Argentine in Kanade, nekateri tudi iz Slovenije; manjkala je teta s. Branka, usmiljenka, ki je takrat delala v Beogradu. Pridigar mu je bil Anton Vukšinič, s katerim je bil povezan vse življenje; duhovnik Vukšinič je leta 1943 pokopal njegovega očeta.

Raziskovalec srednjega veka

Nadaljnji študij na univerzi Oxford v Veliki Britaniji je bil Dimniku dobra popotnica za bogato akademsko kariero. Leta 1976 je doktoriral na oddelku za slavistiko s temo o življenju in mučeništvu kneza Mihaela Černigova – raziskava virov. Po vrnitvi v Kanado se je vključil v ekipo strokovnjakov na Papeškem inštitutu za srednjeveške študije (PIMS) pri Univerzi sv. Mihaela v Torontu, ki jo vodijo redovniki bazilijanci, in na njem dosegel vse akademske stopnje; bil je izbran za mladega raziskovalca (1976), leta 1983 za višjega raziskovalca in leta 1986 za rednega profesorja. Bil je tajnik inštituta, njegov predsednik (1990–1996) in akademski dekan (2008–2014). Hkrati je prevzemal predavanja na teološki fakulteti iste univerze, kjer je postal redni profesor.

Bil je predavatelj zgodovine srednjega veka, zgodovine kijevske Rusije (od 9. do 13. stol.), zgodovine pravoslavnih Cerkva, zgodovine pokristjanjevanja balkanskih narodov, srednjeveških ustanov, legalnih izročil, bratov Cirila in Metoda in bizantinske numizmatike. Kot predavatelj je gostoval v letih 1999–2006 na TEOF Univerze v Torontu, ko je predaval izbrane teme iz zgodovine zgodnjekrščanskih skupnosti na Balkanu. Bil je član različnih univerzitetnih odborov in komisij, uredništev znanstvenih revij in član vodstva bazilijanske skupnosti v Kanadi. Bil je prejemnik več štipendij in priznanj v Kanadi, Angliji in Sovjetski zvezi oziroma v Rusiji, Ukrajini in na Hrvaškem ter član osmih akademskih združenj v Kanadi, ZDA in Angliji. Torontska univerza ga je leta 2011 imenovala za zaslužnega profesorja.

Bogati sadovi

Raziskovalno delo prof. Dimnika je obrodilo številne sadove. Več študentov je spremljal pri njihovem doktorskem študiju kot mentor. Vodil je več raziskovalnih odprav (tudi na polotoku Krimu), ki so na tleh kijevske Rusije pripeljale do bogatih arheoloških in pisnih spomenikov. Kot predavatelj je gostoval na različnih univerzah in mednarodnih kongresih. Njegove izvirne in pregledne znanstvene objave obsegajo osem knjig, 40 znanstvenih člankov, več poglavij v monografijah ter več kot 60 člankov v uglednih mednarodnih slavističnih revijah in splošnih enciklopedijah. Njegova zadnja knjiga je izšla leta 2016 in je bila posvečena Vladimirju Monomakhu in njegovi dinastiji 1054–1246.

Ocene njegovega dela poudarjajo prispevek k razumevanju zgodovine Kijevske Rusije v visokem srednjem veku. S knjigami, od katerih tri podajajo izvirna dognanja o dinastiji Černigov, ki so sad temeljitih raziskav ohranjenih letopisov, arheoloških krajev, kovancev, pečatov, 'grafitov', cerkva in arhitekture iz obdobja od 11. do 13. stoletja, je v temeljih spremenil predhodno razumevanje ruskih in zahodnih zgodovinarjev. Objavil je tudi dve razpravi o reformaciji na Slovenskem in o pomenu Primoža Trubarja in s tem angleško govoreči strokovni javnosti predstavil začetke slovenskega knjižnega jezika in slovenske kulture.

Kot bazilijanski duhovnik je redno sodeloval v župnijskem pastoralnem delu v Torontu in širšem zaledju mesta. Ob koncih tednov je rad pomagal sobratom župnikom, med tednom pa tudi v univerzitetni pastoralni službi.

Univerzitetni profesor Martin Dimnik je bil vseskozi tesno povezan s slovensko skupnostjo v Torontu in s skupino duhovnikov, ki se je zbirala ob kardinalu Alojziju Ambrožiču. Ohranjal je stike s Slovenijo in se od leta 1968, ko je prišel prvič, redno ustavljal pri svojih sorodnikih v Trzinu. Redno je prejemal Družino in se zanimal za življenje v Sloveniji. Povezan je bil s profesorjem Marijanom Smolikom, s katerim sta se dogovarjala o izmenjavi publikacij, ki jih je izdajal njegov inštitut, in slovenskimi ustanovami. Knjige je pošiljal na Teološko fakulteto v Ljubljano, v Semeniško knjižnico, v Narodno in univerzitetno knjižnico in na Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, na kateri je bil 5. maja 2011 izvoljen za dopisnega člana v razredu za filološke in literarne vede. Bil je član uredniškega sveta Bogoslovnega vestnika in Društva prijateljev zavoda sv. Stanislava.