Zavetnik: vzhodnega meništva

Atributi: meniška ali škofovska oblačila, knjige, model cerkve, golob ali mrtvaška glava, ogenj

Rodil se je okoli leta 330 v kapadocijski Cezareji. Bil je škof in cerkveni učitelj. Njegovega očeta, mater, staro mater, strica in oba brata ter sestro časti Cerkev kot svetnike. Po novi ureditvi koledarja se isti dan spominjamo tudi sv. Gregorja Nacianškega, prav tako škofa in cerkvenega učitelja. Bazilijev brat pa je bil sv. Gregor Niški, katerega se spominjamo 9. marca.

Bazilij se je šolal v Carigradu in je šel 20 let star v vseučiliško mesto, v »zlate« Atene. Tam je sklenil prisrčno prijateljstvo z Gregorjem Nacianškim. Poznala sta samo dve poti - v šolo in cerkev. Kmalu se je okrog njiju zbral okrog enako mislečih tovarišev in so tako ustanovili prvo katoliško društvo visokošolcev. Po približno štirih letih se je Bazilij vrnil domov, kjer je nadaljeval očetovo službo. Poučeval je govorništvo in kmalu zaslovel. Čeprav mu svetna čast ni bila neprijetna, v njej ni našel pravega miru. Tedaj je obiskal sestro Makrino, ki se je bila z materjo preselila na posestvo v Pontu in ji pomagala vzgajati otroke. Zavzela se je za Bazilija. Z besedo in zgledom ga je opozarjala na vrednost notranjega življenja.

Tedaj se je dal Bazilij krstiti. Dotlej je bil samo katehumen, ponosen na svoje krščansko ime. Potem je odšel v Egipt k menihom, da bi se naučil pobožnosti. Ko se je vrnil domov, je razdelil ubogim svoje imetje in odšel k materi in sestri. Tu je preživel nekaj let v uboštvu in samoti. Leta 362 so ga poklicali v Cezarejo, da bi pomagal škofu Evzebiju, poštenemu in priljudnemu možu, ki pa ni imel kakšne posebne bogoslovne izobrazbe. Ta ga je posvetil v mašnika.

Po Evzebijevi smrti so Bazilija izvolili za njegovega naslednika. Novi škof si je privzel za prvo skrb, da je branil pravo vero pred arijanci, ki so tajili Kristusovo božanstvo. Naslednja njegova velika skrb je bila pomoč revežem. Malokateri škof je postavil toliko dobrodelnih domov. Sezidal je za tiste čase naravnost moderno bolnišnico, imenovano Bazileja.

Umrl je na dan novega leta 397, goduje pa 2. januarja.


Bazilij Veliki in Gregor Nazianški godujeta na današnji dan skupaj in ostajata povezana, podobno kot sta bila povezana v življenju:

bila sta sošolca, branitelja pravovernega nauka o Sveti Trojici in dobra prijatelja. Oba sta postala škofa in doživljala sovraštvo politično močnih arijanskih krivovercev. Tri leta po Bazilijevem pogrebu leta 379 se ga je Gregorij spominjal v poslovilnem govoru in dejal: »Sprejmi me, Bazilij, v svoje novo bivališče, ko bom tudi sam zapustil tuzemsko življenje, da bova lahko živela skupaj ter neposredno in v popolnosti zrla Presveto Trojico. Tako bova uresničila svojo največjo željo in prejela nagrado za boje, ki sva jih bojevala skupaj, in za napade, katerim sva se uprla.