Kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, je znova spregovoril o »vznemirjenosti« vernikov, ki so bili ne le brez maše, ampak so zdaj prestrašeni ob pogajanjih Italijanske škofovske konference in vlade. Ti dve hočeta ob vnovični omejeni udeležbi ljudstva pri maši obravnavati celo podeljevanje obhajila.

Komaj pred dvema dnevoma so dobro obveščeni vatikanisti v časopisu Stampa poročali o raznih rešitvah vladnih »izvedencev« v tesnem sodelovanju z Italijansko škofovsko konferenco, ki imajo trenutek obhajila »za najvišje tveganje okužbe«. Med rešitvami je »zapakiranje« Kristusovega Telesa: »Da bi italijanskim katoličanom dovolili ponovno prejemanje obhajila, razmišljamo o obhajilu ʽnaredi samʼ s hostijami ʽtake awayʼ v plastičnih vrečkah, položenih v cerkvi na policah.«

»Ne, ne, ne!« – nam kardinal Sarah ogorčeno odgovori po telefonu. »To je popolnoma nemogoče! Boga smo dolžni spoštovati, ne smemo ga dati v vrečko. Ne vem, komu je prišla na misel ta neumnost. Odvzem evharistije je gotovo bolečina, vendar se ni mogoče pogajati o načinu prejemanja obhajila. Obhajilo prejemamo dostojanstveno, vredno Boga, ki prihaja k nam. Evharistijo moramo obhajati z vero. Ne smemo ravnati z njo kakor s praznim predmetom. Saj nismo v supermarketu. Popolnoma noro.«

Nekaj podobnega so že delali v Nemčiji.

Žal, v Nemčiji počnejo veliko stvari, ki sploh niso katoliške. Ni jih treba posnemati. Pred kratkim sem slišal škofa, ki je rekel, da v prihodnje ne bo več obhajanja evharistije. Samo besedno bogoslužje. To je protestantizem.

Kakor po navadi navajajo »sočutne« razloge: verniki potrebujejo obhajilo, ki ga že nekaj časa ne morejo prejemati. Ker pa je še vedno velika nevarnost okužbe, je treba najti kompromis …

Treba je pojasniti dve vprašanji. Najprej, evharistija ni pravica in ne dolžnost. Je dar, ki ga zastonj prejemamo od Boga in ga moramo sprejemati s češčenjem in ljubeznijo. Gospod je oseba. Nihče ne bi sprejel osebe, ki jo ljubi, v vrečki ali kakorkoli nevredno. Na odvzem evharistije ne moremo odgovoriti s skrunitvijo. Resnično gre za vprašanje vere. Če verujemo, ne moremo z evharistijo ravnati nevredno.

In drugo?

Nihče ne more duhovnika ovirati, da spoveduje in podeljuje obhajilo, nihče mu tega ne sme preprečiti! Zakramente moramo spoštovati. Tudi če se verniki ne morejo udeležiti maše, lahko prosijo za spoved in obhajilo.

Glede maše: še kar naprej predvajajo svete maše (streaming, televizija …).

Ne smemo se navaditi na to. Bog se je učlovečil: ima meso in kosti, ni virtualna stvarnost. To je silno neprimerno tudi za duhovnike. Pri sveti maši mora duhovnik zreti Boga, ne pa se navaditi gledati v kamero, kakor da bi bila sveta maša zabavna oddaja. Tako ne smemo naprej!

Vrnimo se k obhajilu. Upamo, da bodo čez kakšen teden spet svete maše z ljudstvom. V zvezi z božjeropnimi rešitvami je tudi razprava, ali je primerneje prejemati sveto obhajilo v usta ali na roke, oziroma kako ga prejeti na roke. Italijanska škofovska konferenca je že določila obvezno prejemanje na roke. Naš izvedenec pa trdi, da bi bilo bolj higiensko prejemanje v usta. Kaj bi bilo treba storiti?

V Cerkvi je že predpis, ki ga je treba spoštovati: vernik lahko prejme sveto obhajilo v usta ali na roko.

Zadnja leta zaznavamo očiten napad na sveto evharistijo: najprej vprašanje ločenih in znova civilno poročenih, s sklicevanjem na geslo »obhajilo za vse«; nato skupno obhajanje s protestanti; potem predlogi glede razpoložljivosti evharistije v Amazoniji in v pokrajinah s pomanjkanjem duhovnikov, zdaj pa svete maše v času koronavirusa …

Ne smemo se čuditi. Hudobni duh silovito napada sveto evharistijo, ker je srce življenja Cerkve. Vendar menim: jedro težave je kriza vere pri duhovnikih, kakor sem že pisal v svojih knjigah. Če se duhovniki zavedajo, kaj je sveta maša in kaj sveta evharistija, jim niti na misel ne bi prišli nekateri načini maševanja oziroma domislice glede obhajanja. Z Gospodom Jezusom ne smemo ravnati tako!