»Slikarska tehnika akvarela z jasnostjo barvnih oblik, ki prosevajo barvno podlago in delujejo zračno, ustvarja vtis, podoben svežini gorenjskega jutra,« ugotavlja dr. Nadja Zgonik, ki je z avtorjem pripravila izbor razstavljenih del. »Tako barva kot svetloba sta že od samih začetkov véliki življenjski témi tega umetnika. Če se je najprej zanimal za svetlobne učinke v barvi kot nosilce simbolnega sporočila, se je barva postopoma osamosvajala sporočilnosti. Prav v akvarelu je razmišljanje o avtonomni moči barve najbolj neposredno,« zapiše Zgonikova. »Prvinsko in že kar otroško navdušenje nad barvami in oblikami vodi Andreja Jemca, da kot bi pisal dnevniške zapise govori o tistem, kar je za slikarja bistveno. Da pokaže, kaj vse iz snovi lahko ustvarja umetnikova roka, ki misli.«

Razstava Jemčevih akvarelov Barvna potovanja v Čopovi rojstni hiši v Žirovnici. FOTO: Tatjana Splichal 

Akvareli so ena prvih tehnik, s katero se otroci srečajo v šoli. A kar je videti najenostavneje, navadno ni … 

Veno Pilon je rekel: če je dež, je to dobro za akvarele. (smeh) Z akvareli imam dolgo zgodbo. Na prvi pomembni razstavi sem se z njimi predstavil leta 1963 v Brooklynskem muzeju, kjer so razstavljale skupaj Jugoslavija, ZDA in Švedska (International Watercolor Exhibition, 22nd Biennial. Yugoslavia – Sweden – United States, Brooklyn Museum, New York, 19. 2.–28. 4. 1963). Eno delo so mi takrat tudi odkupili. Istega leta me je obiskala Vera Horvat-Pintarić iz Zagreba in mi povedala, da so sklenili, da me z akvareli pošljejo na Pariški bienale mladih (III^e Biennale de Paris, Musée d'Art moderne de la Ville de Paris, Pariz, 28. 9.–3. 11. 1963). Osebno je pregledala vse moje akvarele; bila je ena najostrejših umetnostnih kritikov v takratni Jugoslaviji, sicer pa velika zagovornica novih tendenc. Šel sem torej v Pariz, ko sem se vrnil domov, pa sem prejel pošto od gospoda Cogniata, ki je bil glavni kurator Pariškega bienala. Pisal mi je, da so bili moji akvareli ukradeni in da je zadevo predal Interpolu. Kmalu zatem sem bil klican v Slavijo (na sedež Udbe za Ljubljano) na zagovor. Počasi sem ugotovil, da so slabo brali francosko pismo, in jim povedal, da sem jaz avtor in ne tat. Čez en mesec me je gospod Cogniat obvestil, da so se akvareli našli.

Leta 1964 sem imel potem v Zagrebu v Kabinetu grafike JAZU, v prostorih sedanje HAZU, veliko razstavo 50 akvarelov in 7 risb z ogljem, vse iz let 1963 do 1964 (Likovni studio Kabineta grafike JAZU, Zagreb, 14.–28. 12. 1964). Če se pogovarjamo o akvarelih, je to lepa zgodba, ki sega zelo daleč.

FOTO: Tatjana Splichal 

Ali jih slikate v času, ki je posebej naklonjen akvarelom? 

Akvareli slikam takrat, ko ni priložnosti za kaka večja dela. Veliko sem jih naslikal v Parizu. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja sem bil tam trikrat; enkrat en mesec. V hotelu ni bilo mogoče veliko delati, akvarele pa sem lahko. Vsaj kakšna serija tistih, med katerimi je pozneje izbirala Vera Horvat-Pintarić, je nastala tam. Delal sem jih tudi doma, a večje formate, ki so bili npr. razstavljeni v Zagrebu.

Prvinsko in že kar otroško navdušenje nad barvami in oblikami vodi Andreja Jemca, da kot bi pisal dnevniške zapise govori o tistem, kar je za slikarja bistveno. Da pokaže, kaj vse iz snovi lahko ustvarja umetnikova roka, ki misli. (dr. Nadja Zgonik)

Kdaj ste zadnjič razstavljali akvarele?

Na povabilo Loškega muzeja v Škofji Loki mi je Miljenko Licul, odličen oblikovalec, 2005 postavil veliko razstavo Akvareli in risbe. Katalog je oblikoval kakor časopis, zunaj črno-bel s fotografijami – Joco Žnidaršič jih je posnel v Zabreznici, v Ljubljani in tudi na odprtju v Galeriji Loškega muzeja –, notri pa z barvnimi akvareli. Poseben je tudi zato, ker je Licul vanj vključil fotografije z odprtje razstave. Katalog je izšel 14 dni po dogodku.

FOTO: Tatjana Splichal 

Kako pa ste izbirali akvarele za to razstavo?

Najprej sem si ogledal prostor v Čopovi rojstni hiši, potem pa doma pripravil akvarele in ko je prišla še dr. Nadja Zgonik, sva jih skupaj izbrala; povsem sva se zedinila, katere. Nekateri – tudi najstarejši, iz leta 1964 – so tu prvič razstavljeni, nekateri pa so bili razstavljeni že večkrat: v Škofji Loki, Ajdovščini, na Dunaju.

Zdi se, da v vaših akvarelih odzvanjajo tudi vaša dela v drugih tehnikah – na steklu, v akrilih …

Verjetno je tako, da bi človek rad naredil kaj drugače, kaj novega, potem pa spet zavije na svoje tirnice.

FOTO: Tatjana Splichal 

In vendar greste vedno tudi naprej …

O tem bi morali povprašati kritike. Res pa je, da kritičnih ali polemičnih zapisov skoraj ni več. Prav zdaj sem v arhivu našel neki zapis iz leta 1985, ko sem imel precej veliko razstavo v Umetniški galeriji Bosne in Hercegovine v Sarajevu. Leta 1984 me je obiskala gospa Meliha Husedžinović, ki je bila takrat v tej galeriji kustosinja. Zagledala je eno mojih novih slik in rekla: »Andrej, v Sarajevu ti bomo naredili eno veliko razstavo.« In sem rekel: »To je pa krasno!«

Počasi sem ugotovil, da so slabo brali francosko pismo, in jim povedal, da sem jaz avtor in ne tat.

Ko se je torej pojavila zamisel, da bi pripravili mojo razstavo v Sarajevu, sem šel k Zoranu Kržišniku in mu predlagal, da bi razstavo vendar najprej postavili v Ljubljani, v Moderni galeriji, potem pa jo prenesli še v Sarajevo in v Beograd. Vmešal se je še Andrej Medved in predlagal, da bi manjši izbor izmed 80 del, med katerimi je bilo več slik velikih formatov, razstavili še v Kopru in pozneje, po dogovoru, tudi v Mariboru. In tako smo tiskali skupen katalog za pet razstav, ki ga je oblikoval Jože Brumen. Ampak pobudnica te razstave leta 1985 je bila Meliha, o njej so za katalog pisali ona, Zoran Kržišnik, Ivan Sedej in Jure Mikuž. Ko je razstava prišla v Umetniški paviljon Cvijeta Zuzorić na beograjskem Kalemegdanu, mi je tamkajšnji direktor, prijatelj Momčilo Moma Pavlović rekel: »Veš, ljudi pa na odprtju ne bo prav veliko.« Prav tedaj je bila namreč v Sloveniji aktualna t. i. Venetska teorija in so v Politiki izhajali članki proti Sloveniji, vladala je velika gonja. Vendar je bilo ravno obratno: prišlo je ogromno ljudi, vsa beograjska umetniška elita.

Zanimivo je tudi, da je ta razstava dobila eno najlepših kritik. Za Nin jo je napisal filmar Đorđe Kadijević, ki je leto starejši od mene. Njegova kritika se začenja: »Nikad nije bio taj salon toliko radostan.« Tega res nihče ni pričakoval. Lepe zgodbe so bile to.

FOTO: Tatjana Splichal 

Kako pa vaše barve sprejemamo Slovenci?

Spomnim se, da me je leta 1967 na domu v Ljubljani obiskal Karel Pečko. Spoznala sva se, ko je on končeval študij na akademiji, jaz pa sem bil v pripravljalnem letniku. Kljub razliki v letih sva imela obojestranski zelo spoštljiv, prisrčen in prijateljski odnos. Po mojih prvih razstavah, ko sem do takrat znane svetlobne pejsaže v letu 1967 v pogledu barve radikalno spremenil, mi je nekako v prispodobi poskusil povedati, da sem »zavrgel kokoš, ki nese zlata jajca«. V pogovoru sem mu omenil, da ima s takšnega stališča zelo prav, res pa je, da sem že medtem veliko delal na barvi in da sem temo pejsažev nekako izčrpal; me pa zelo privlačijo številne možnosti barve kot avtonomnejšega izraznega sredstva.

Če se pogovarjamo o akvarelih, je to lepa zgodba, ki sega zelo daleč.

Res je, da tudi moji izrazito barvni sitotiski, ki sem jih prvič razstavil na ljubljanske grafičnem bienalu 1969, niso poželi kakega odobravanja, razen pri nekaterih mlajših kritikih, npr. v zapisih Nika Goršiča v Mladini, pa Marijana Tršarja v Naših razgledih in Bogdana Pogačnika v Delu. Ob tem pa na moje veliko presenečenje tudi pri predstavnikih starejše generacije, kot si bili takrat dr. France Stele, Lojze Spacal, Miha Maleš, Boris Fakin in še nekateri drugi. O tem pričajo povabila na razstave in priznanja tudi od te generacije.

FOTO: Tatjana Splichal 

Vendar so mi prav omenjeni sitotiski na široko odprli vrata v svet. Na primer kot povabilo na Beneški bienale 1970 neposredno od direktorja Beneškega bienala Umbra Apollonia, ki je ta dela videl v Ljubljani. Žirija, ki je vabila na bienale, ni bila naša, ampak mednarodna. Vesel sem bil številnih povabil, ki so razvidna iz moje takratne bibliografije.

Vaše »zveze« so bile torej vaše slike …

V tistem času je bil v žiriji Ljubljanskega mednarodnega grafičnega bienala predsednik Kunstvereina iz Düsseldorfa Karl-Heinz Hering; naročil in založil mi je dve nakladi grafik-sitotiskov za njihov naslov. Nekaj podobnega je bilo naročilo za založbo Ars Felix v Baslu ali za Arben Press v Arbonu, pa za Galerie und Verlag Aras iz Ravensburga. Večino teh sitotiskov sem natisnil pri Fallaniju v Benetkah in pri Bischofu v Tübachu v Švici.

Ko sem bil 1970 povabljen na Beneški bienale, sem v eksperimentalnem paviljonu bienala natisnil tri naklade grafik-sitotiskov v bienalski založbi. V tisk je šlo dvesto izvodov ene grafike, od tega je bilo sto mojih, te so prodajali obiskovalcem neposredno na bienalu, sto pa je bilo bienalskih. Na osnovi tega sodelovanja z bienalom sem jeseni 1971, v intermezzu, sodeloval na razstavi Aspetti della grafica europea v palači Ca' Pesaro, leto zatem pa so me povabili na XXXVI. bienale in sem tam sodeloval na razstavi Grafica d'oggi, tudi v Ca'Pesaro. Takšne so te zgodbe, tudi v okviru Jugoslavije, ko sem 1969 sodeloval na razstavi Jugoslovanske grafike v Momi v New Yorku, ali v pariškem Grand Palaisu na razstavi Osem tisoč let umetnosti na tleh Jugoslavije, v Sarajevu 1971 in na bienalih, kot je bil v São Paolu itn.

FOTO: Tatjana Splichal 

Ustvarjali in delovali ste v zelo turbulentnem času, o čemer pričajo različna srečanja in dogodki.

Eno zanimivejših je, kako sem spoznal Zorana Mušiča. Leta 1962 sva se srečala v Benetkah. Po kratkem pogovoru me je naslednji dan povabil k sebi. Pri njem sem bil štiri ure. Kar je gotovo, je, da je bil pri nas med študenti že v tistem času velik zgled.

Režim je bil pa seveda nekaj drugega. Hranim fotografijo iz leta 1979, ko je prišel Mušič v Ljubljano prevzet Jakopičevo nagrado in sem mu jo kot dekan akademije skupaj z Zoranom Kržišnikom izročil. Je pa njegov pobeg v Italijo pred dachavskimi procesi še takrat puščal sledi. Bil je tak čas.

Razstavo akvarelov Andreja Jemca Barvna potovanja si v Čopovi rojstni hiši v Žirovnici lahko ogledate do 15. septembra.

Prav takrat sem imel razstavo v galeriji Mladinske knjige, ki sva jo skupaj obiskala, potem pa šla v Pen klub na večerjo; okoli nas je bilo polno ljudi, Josip Vidmar in kaj vem kdo še. Pri naši mizi pa samo trije: Kržišnik, Mušič in jaz. Med pogovorom Mušič pripomni: »Kadar je v Parizu taka slovesnost, nas je dvajset za mizo, ali pa še več.« – »Ja,« sem rekel, »tukaj je pa malo drugače.«