Lep sončen dan je sledil deževnemu, ki je precej shladil ozračje. V zraku je bilo čutiti najavljajočo se jesen, ki so jo na svoj način najavljale tudi čebele, ki so v zgodnjem dopoldnevu vneto letele iz panjev na bližnjo njivo, posejano z ajdo. Iz sadovnjaka se je z zateglimi klici oglasil ptič, ki nekako ni spadal med pisano pernato druščino, ki se potika okoli hišnih vogalov. Odložil sem delo in z očmi tipal po drevju, za katero vrsto gre. Stopil sem bližje in ga v hipu uzrl. Na veji mlade jablane je vzravnan stal samec pogorelčka. Nemudoma sem skočil v hišo po fotografski aparat in ko sem se vrnil, spoznal, da visoki gost ni sam. Ob njem je bila družica, ki se je ravno tako kot on občasno pognala v zrak za letečo žuželko in nato pristala na drugi veji. Par je bil med seboj v nenehnem stiku z značilnimi klici, občasno za hip posedel skupaj, že v naslednjem hipu pa je enega zmotila mušica v zraku, da se je pognal za njo.

Pogorelčka poskušam že desetletja privabiti z gnezd...