S to navado smo opravili, kakor smo opravili tudi z bdenjem in zbiranjem ob pokojniku na njegovem domu. Smrt je odrinjena na rob življenja, sledi pogreb in pred tem nekaj ur ali minut mrliške vežice, potem pa nekako ne vemo, kako bi z žalujočimi in njihovo bolečino ravnali. Zlahka dobijo občutek, da so družbi, ki zahteva na obrazu nasmešek, s svojo bolečino in soočanjem s temeljnimi bivanjskimi vprašanji, nekako odveč. Po mnenju strokovnjakov, kot je Damien Le Guay, danes zaradi tovrstnega manj vidnega poslavljanja od pokojnikov, manjše pozornosti skupnosti do žalujočih in za-
hteve po preseganju žalovanja v čim krajšem času slabše žalujemo, posledica tega pa je večji obseg depresivnih obolenj.

Klic tega časa je torej v tem, da najdemo drugo barvo žalovanja – novo občutljivost in pozornost do tistih, ki so izgubili katerega od svojih dragih. Pri tem imamo morda posebno vlogo kristjani in krščanska občestva. Ko gre za smrt, lahko svojim sodobnikom pomagamo, da v spopr...