Zavetnik: Milana in Firenc; tkalcev in sodarjev, priprošnjik proti prepiru, kamnitim plazom, proti toči in žalosti

Atributi: oljčna vejica, kamen ali knjiga

Sveti Barnaba, mučenec in sodelavec apostolov

Svetemu Barnabu priznavajo naziv apostol, čeprav ga Jezus ni poklical v zbor dvanajsterih, bil pa je eden izmed dvainsedemdesetih učencev, ki so se mu pridružili. Veljal je za izredno prikupnega moža, o katerem pravi Sveto pismo, da je bil »odličen mož in poln Svetega Duha in vere« (Apd 11, 24). Apostoli so mu upravičeno nadeli ime Barnaba, sin tolažbe, saj je bil edini, ki je sredi zmede in strahu ob dogodkih, povezanih z Jezusovim prijetjem in križanjem, ohranil mirno kri. Sam je zbiral razkropljene apostole, jih spodbujal in jim dajal pogum. O njegovi mladosti vemo le, da je bil Jud s Cipra, obiskoval je jeruzalemsko visoko šolo, poučeval ga je Gamaliel, ki se je kasneje v velikem zboru zavzel za kristjane. Bil je eden prvih kristjanov, ki so po Gospodovem vnebohodu prodali posestva in izkupiček prinesli apostolom. Barnaba je postal misijonar med pogani, še preden je Pavel začel svoja misijonska potovanja, kasneje pa je veliko misijonaril skupaj z njim. S Pavlom ga je tudi sicer vezalo iskreno prijateljstvo: bila sta sošolca, zanj se je zavzel pri apostolih in kristjanih po spreobrnenju ter mu pomagal, da je postal največji oznanjevalec evangelija. Barnabova prva misijonska postaja je bila cvetoča krščanska skupnost v Antiohiji, v takrat tretjem največjem mestu na svetu. Pogani so se množično spreobračali v krščanstvo, tako da je Barnaba odšel v Tarz po Pavla, da bi mu pomagal. V času velike lakote leta 44 sta organizirala zbiranje pomoči za Cerkev v Jeruzalemu in dar osebno odnesla. Po vrnitvi v Antiohijo sta s seboj pripeljala Barnabovega nečaka Janeza Marka, evangelista, ki se je z njima kasneje odpravil na prvo misijonsko potovanje na Ciper in v Malo Azijo. Po vrnitvi v Antiohijo sta se morala Barnaba in Pavel vztrajno boriti za pravice spreobrnjenih poganov, za katere so kristjani iz judovstva zahtevali, da sprejmejo vse Mojzesove predpise. Apostolski zbor v Jeruzalemu leta 49 sta uspela prepričati, da gre za neupravičene zahteve, ki predstavljajo kratenje verske svobode. Kasneje sta se Barnaba in Pavel ločila. Barnaba se je vrnil na Ciper, nato pa se za njim izgubi sled. Nekatera poročila navajajo, da naj bi bil tudi v Rimu in Aleksandriji. Tudi o tem, kdaj in kje naj bi umrl, nimamo točnega podatka. Iz poročil o njegovem mučeništvu lahko sklepamo, da je umrl na Cipru. Rojaki so ga kamnali, nato pa vrgli truplo na grmado.


Ime: Bar nabha pomeni v aramejščini »sin tolažbe«.

Rodil se je približno v času Kristusovega rojstva na Cipru,

umrl pa mučeniške smrti leta 61 pri Famagusti na Cipru.

Družina: Njegovi starši so bili Judje, premožni kmetje, ki so imeli posestva v Jeruzalemu in okolici. Bil je helenist, Levijevega rodu.

Zavetnik: Milana in Firenc; tkalcev in sodarjev, priprošnjik proti prepiru, kamnitim plazom, proti toči in žalosti.

Upodobitve: Prikazujejo ga v apostolskem oblačilu z oljčno vejico, kamnom ali knjigo. Pogosto je naslikan z drugimi apostoli, zlasti s sv. Pavlom ali kako ozdravlja bolne in obsedene; znane so tudi upodobitve njegove mučeniške smrti (kamenjanja).

Goduje: 11. junija.

Pregovor: »Če sveti Barnaba deži, bo jeseni grozdja polne kadi.«


Apostolska dela govorijo o Barnabu kot o trdnem in prisebnem možu. Starši so mu dali ime Jožef, toda apostoli so ga imenovali Barnaba, »sin tolažbe. « Tolažba je bila res njegov značilni dar.

Barnaba, »dober človek, poln Svetega Duha in vere,« je bil po mučeništvu sv. Štefana izbran za oznanjevanje v Antiohiji (Apd 11,24). Na poti v Antiohijo se je ustavil v Tarzu, da bi srečal Pavla, ki je donedavnega pred tem preganjal kristjane. Sprejel je tveganje, da bi v svoje poslanstvo vključil neizkušenega Pavla in ga je vzel s seboj v Antiohijo. Barnaba je kmalu spoznal, da je Pavel odličen spremljevalec. Pogumno in odločno sta potovala na Ciper, kjer sta oznanjala po sinagogah ter pogosto skupaj tvegala življenje.

Po jeruzalemskem koncilu sta se Pavel in Barnaba vrnila v Antiohijo. Med njima je prišlo do nesoglasja glede Janeza Marka, ki ju je zapustil med enim izmed potovanj. Pavel namreč ni več želel potovati z njim. Zato je Barnaba poklical Janeza Marka k sebi in Pavel je odšel s Silasom, s čimer se je njuno nesoglasje končalo.

Barnaba je priprošnjik zoper neurja in nesoglasja.

Dobri Oče, na priprošnjo sv. Barnaba me utrdi na poti miru.