Tako je tudi naslov njene knjige, ki jo je navdihnil treking pod Anapurnami. Leta 2016 se ji je izpolnila velika želja: obiskala je težko dostopno, ledeno Antarktiko, objeto v belino in tišino, in spoznala njene prebivalce – pingvine, tjulnje, morske slone. Ob tem je nastal njen literariziran potopis Belina me pomirja, Barbara Popit pa je tudi soavtorica knjige Virus idej.

Kako načrtujeta potovanja, na katerih vas sicer spremlja tudi mož? Ste vi glavni idejni vodja ali so načrti skupni?

Res je, potovanja načrtujeva skupaj, idejni vodja sem pa jaz. Vedno, če se le da, potujeva v lastni režiji, saj imava slabe izkušnje z organiziranim potovanjem. Čar potovanja je, da vse sam načrtuješ, zato pa moraš o deželi, ki jo želiš obiskati, vedeti kar precej. Lepo je, ko raziskuješ nove dežele, neznane pokrajine in srečaš domačine, od katerih lahko dobiš največ podatkov in predlogov, kaj je zanimivega v bližini. Sicer si ogledam tudi najznamenitejše točke, a sem bila velikokrat razočarana. Verjetno tudi zato, ker so tako opevane in potem pričakujemo preveč. Večkrat pa se nama je z možem zgodilo, da sva po namigih domačinov kar nekam »zalutala« in videla čudovite stvari, za katere ve le malokdo, in niso nikjer posebej opisane. To je čar potovanja – odkriti skrite dele dežele.

Eagle River Nature Park, Aljaska. FOTO: arhiv Barbare Popit

Naj ugibam: zima je vaš najljubši letni čas, kajne?

Da, seveda. Vročine ne prenašam, čeprav sem zmrzljive narave, kar nekako ne gre skupaj. Ampak meni je všeč prava zima s snegom in mrazom. Narava počiva in zdi se mi, da se življenje takrat nekako umiri.

Kako pa domačini živijo v krajih s hladnim podnebjem?

Prilagojeni so okolju in so srečni, seveda, če jim ga kdo ne vzame. V Ilulissatu na Grenlandiji smo na žalost videli, kako alkoholizem posega v življenje tamkajšnjih prebivalcev. Ljudje namreč nimajo služb. Lov, s katerim so se lahko preživljali, izginja iz njihove kulture – zaradi vpliva globalizacije in tudi globalnega segrevanja. Danska, h kateri Grenlandija spada, ji finančno pomaga, skrbi za zdravstvo, šolstvo. Zaradi lažjega izvajanja pomoči so maloštevilne prebivalce, ki so živeli v oddaljenih naseljih, preselili v večja naselja in jim zagotovili nova bivališča – v blokih. Na balkonskih ograjah stanovanjskih blokov smo videli obešene kanuje, ki žalostno pričajo o usodi Inuitov. Ti so se včasih preživljali predvsem z lovom na tjulnje, zdaj pa so oropani dostojanstva preživljanja z lastnim delom.

V Ilulissatu na Grenlandiji smo na žalost videli, kako alkoholizem posega v življenje tamkajšnjih prebivalcev. Ljudje namreč nimajo služb. Lov, s katerim so se lahko preživljali, izginja iz njihove kulture – zaradi vpliva globalizacije in tudi globalnega segrevanja.

Bili ste na Grenlandiji, v Skandinaviji, v Himalaji, na Antarktiki. Zakaj vas mrzli kraji tako privlačijo?

Kjer je mraz, ni toliko ljudi, ni masovnega turizma. Ti samotni in skrivnostni kraji so čisto drugi svet, posebni občutki so na teh koncih sveta. Življenje poteka bolj umirjeno, bolj si povezan z naravo in današnji stresni način življenja je nekje daleč stran. Mraz me privlači, ne vem, zakaj, morda tudi zato, ker sem kot petletna deklica dobila od staršev škornje iz tjulnjeve kože, ki so poskrbeli za to, da me ni zeblo v noge. Takrat sem v mislih kar odpotovala v daljne mrzle kraje. V njih sem se počutila kot pravi Eskim, ki živi svoje življenje nekje daleč na severu. Bolj kot so kraji neobljudeni, bolj me vleče tja.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 2/2023. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku.