Friderik Baraga, ki se je rodil 29. junija 1797 v Mali vasi pri Trebnjem, je bil velik človek pred Bogom in ljudmi. Vse svoje talente je daroval za misijonsko oznanjevanje in skrb za sočloveka. Umrl je 19. januarja 1868 v Marquettu, zanimivo, v »velikem snegu«.

Od prava k duhovništvu in misijonom

Marsikaj navdušujočega o Baragi je zbranim pri sveti maši povedal pridigar Franci Petrič. »Najprej se je odločil za študij prava, ki bi mu zagotovilo tisto, kar je zapisal njegov sodobnik Prešeren, da 'mirno plavala bi moja barka'. Pa si je premislil, se odločil za duhovništvo in vstopil prav v ljubljansko bogoslovje, tam študiral in molil, deloval kot kaplan v župnijah Kranj Šmartin in Metlika ter nato šel v neznano, v divjino, med Indijance v Severno Ameriko,« je na kratko povzel njegova mlada leta.

Sinočnji pridigar je bil ljubljanski arhidiakon Franci Petrič. FOTO: Tatjana Splichal

Več kot pionir

»V njem je bilo nekaj posebnega. Pionir med slovenskimi izseljenci je bil zagotovo. Toda označiti ga le za pionirja je veliko premalo,« je razmišljal. »Baraga je drugačen, ker je duhovni pustolovec, pustolovec v plemeniti duhovni vsebini, človek, ki ga označuje neomajna predanost poslanstvu, ki si ga je izbral in kakor ga odraža njegovo škofovsko geslo Le eno je potrebno – zveličanje duš. Za to zveličanje duš je bil sposoben prehoditi na stotine kilometrov v najhujšem mrazu in snegu, samo da je prišel do umirajočega in ga z zakramenti pospremil v večnost ali do novorojenca in mu zagotovil zveličanje.«

Njegovo življenje je kot pustolovski roman

Baragove življenjepise je primerjal z napetimi romani, saj v njih »ne manjka silnih razdalj, nevarnih napadov Indijancev in opisov strašnih potovanj po ledeni divjini, pa tudi poročil o tihem pisanju v samotnih nočeh, ko je vrsto za vrsto polnil papir z nauki in molitvami, pa tudi s slovnico in slovarjem, ne le za Indijance, ampak tudi za rojake v domovini«.

Novomeški škof Saje in trebanjski župnik Pibernik na Baragovem grobu. FOTO: Osebni arhiv Andreja Sajeta

Bil je torej več kot pustolovec: mož pokončne duhovne drže ter zaupanja v besede Svetega pisma in nauk Cerkve. »To mu je dala rodna Dolenjska! Bil je polnokrven mož, pogumen in vztrajen, človek volje in moči, predvsem pa mož močne vere. In tako je premagal vse ovire, zemljepisne in družbene, da bi rešil kar največ duš svojih dragih Indijancev,« je podčrtal Petrič.

Da bi bili pogumni kot misijonarji

Vprašal se je, ali je tovrstno duhovno pustolovstvo mogoče tudi danes. Odgovor je preprost: »O tem nam npr. govori lazarist Peter Opeka na Madagaskarju, ki deluje med smetiščarji. In o tem pričujejo mnogi drugi naši misijonarji.« Takega poguma je na Baragovo priprošnjo zaželel tudi vsem zbranim.

Trebanjski župnik Jože Pibernik si želi čimprejšnjo Baragovo beatifikacijo. FOTO: Jože Potrpin

Molili so za beatifikacijo

Pri bogoslužju v Trebnjem so molili predvsem za uspešen zaključek postopka za Baragovo svetništvo. »Naj bo ozdravljenje na Baragovo priprošnjo v Vatikanu kmalu razglašeno za čudež,« si želi trebanjski župnik Jože Pibernik. Vabljeni k molitvi:

Molitev za beatifikacijo častitljivega božjega služabnika Friderika Ireneja Baraga

Vsemogočni Bog, Oče luči, ki od tebe pride vsak dober dar in ki si nam po svojem častitljivem služabniku škofu Frideriku Ireneju Baragu poslal tako velikega misijonarja, učitelja in pastirja, usliši naše pobožne molitve in poveličaj ga, da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet k zveličanim.
To prosimo po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Oče naš … Zdrava Marija … Slava Očetu …

/na Baragovo priprošnjo mi podeli milost …
uslišanja sporočite na škofijski ordinariat Novo mesto/