Dvignila sem desko, in se, ko mi je voznik pokimal, pazljivo prerinila skozi vrata do prvega praznega sedeža ob oknu. »Trideset centimetrov,« je rekel ostareli možakar, ki mi je sedel nasproti. Pokimala sem, potisnila desko k oknu in jo pridržala z nogo, potem pa sem si končno odvozlala rokavici. Pogled skozi steklo je razkril podobo ene izmed glavnih ulic Banffa, kjer so se pod zasneženimi strehami počasi prižgale luči, da so rumena okenca zažarela v čarobnem zimskem jutru. Na trgu je nekaj možakarjev sedelo na lesenih stolih ob ognju. Pred samo nekaj dnevi smo tam pražili s’more. Velike marshmallow penice smo natikali na lesene paličice, jih na hitro podržali nad ogljem, nato smo jih objeli z dvema krekerjema in potegnili z dolge paličice. Potem smo na hitro odprli ta sladki kreker-sendvič in vanj položili košček čokolade, ki se je v hipu zmehčal. Ko sem ugriznila v s’more, se mi je zdelo, kakor da so debele snežinke zadušile zvok ulice, slišala sem le še cvrčanje sladkih penic v prasketanju ognja.

Ko gremo drsat, najprej dolgo odmetavamo sneg, potem pa se podimo v izkopanem krogu. Pogumnejši drsajo kar po ledu, ki je prekrit s snežno plastjo, jaz pa se zmeraj bojim. FOTO: Mateja Toplak

Avtobus je speljal in ogenj z možakarji, ki so roke dvigovali nad plamene, smo pustili za seboj. Snežinke so se začele zaletavati v vetrobransko steklo, na radiu je Johnny Cash prepeval o ognju, mene pa je treslo od mraza. Voznik je, morda zato, da bi se ogrel, z glavo migal levo in desno in z debelimi rokavicami v ritmu pesmi na radiu tolkel po volanu.

»Pogosto pridete?« je čez nekaj časa vprašal nasproti sedeči možakar. Zdaj se je že razkomotil. Kapa, šal in rokavice so mu počivale v naročju, čelado pa je obesil na kavelj nad sabo.

»Mhm,« sem zamrmrala in se še bolj stisnila v puhovko.

Mimo je zdrsela gladina zamrznjenih jezer, ki ležijo le korak iz Banffa, ob sončnih dnevih se vanjo prezrcalijo oblaki in okoliško gorovje.

Mimo je zdrsela gladina zamrznjenih jezer, ki ležijo le korak iz Banffa, ob sončnih dnevih se vanjo prezrcalijo oblaki in okoliško gorovje – seveda le takrat, kadar vodi uspe zmrzniti in preden led prekrije snežna nevihta. Ko gremo drsat, najprej dolgo odmetavamo sneg, potem pa se podimo v tako izkopanem krogu. Pogumnejši drsajo kar po ledu, prekritem s plastjo snega, jaz pa se zmeraj bojim, da bi trčila ob kak neviden ledeni hribček na zamrznjeni gladini. Zdaj so se čez jezera vile sledi korakov in drobne črtice, ki so jih hokejisti zarezali v zaledenelo ploskev.

»Petinšestdesetega sem prišel,« je naenkrat rekel možakar in zmajal z glavo. »Mladi pa zdaj prihajate in odhajate, kakor da je Banff le avtobusna postaja.«

»Ja,« sem se zasmejala, »večina nas pride za eno sezono.«

»Potem pa ostanete vsaj dve ...« se je nasmehnil.

Prikimala sem in se namuznila.

»Nekoč smo imeli res mrzle zime, veš. Ne samo minus štirideset! In potem se prišleki pritožujejo, da je mrzlo. Fej!«

»Ja,« sem rekla in si na glavo poveznila kapuco.

»Ostanete za kako leto ... Nekateri pa ne gremo več nikoli na nobeno drugo postajo,« je rekel in se zagledal skozi okno.

Beli vrhovi so polzeli mimo zarošenih stekel, sonce se je dvigalo nad vršacem ene izmed gora, sneg ob cestišču se je zasvetlikal. V daljavi je po belini gazilo nekaj losov, nekateri potniki so ob tem dvignili glave in nosove prilepili na okno, drugi so v steklo tiščali telefone. Možakar na sosednjem sedežu je zmajal z glavo. Potem je voznik ostro zavil na stran, da so se stoječi potniki oprijeli sedežev. Družino losov smo pustili za sabo, glave so se spustile. Johnny je odpel še zadnji verz in zavladala je tišina.

Banff je ena najbolj priljubljenih kanadskih turističnih destinacij. Znan je po slikovitem gorskem okolju, ki že leta navdihuje slikarje, fotografe in druge
umetnike, ima pa tudi vroče vrelce. FOTO: Mateja Toplak

»Spomnim se, ko smo še začenjali turizem,« je nadaljeval možakar, »turiste smo vozili od gore do gore in se skupaj z njimi spuščali po strminah. Dobri stari časi.«

»Hm,« sem rekla in pomignila proti potnikom, ki so sedeli za nama, »pa je zdaj kaj drugače?«

Zmajal je z glavo, nato se je popraskal po bradi. »Ja, je,« je rekel med smehom. Nato se je zresnil in nekaj časa strmel skozi okno.

V rokah sem prelagala brošure, ki sem jih potegnila iz mrežastega žepka pod oknom. Brez pravega zanimanja sem listala po njih, ko je možakar rekel: »V Banffu je zdaj več Avstralcev kot domačinov. Turizem je mestecu vzel tisto lepoto, ki me je petinšestdesetega tako navdušila.« Nisem vedela, kaj bi odgovorila, zato sem se potopila v brošure.

Turizem je mestecu vzel tisto lepoto, ki me je petinšestdesetega tako navdušila.

Gorsko mestece Banff, ki stoji na nadmorski višini okoli 1400 metrov, velja za najvišje ležeče mesto v Kanadi. Leži v neposredni bližini treh smučarskih središč: Banff Sunshine, Lake Louise in Mt. Norquay. Skupno se ponašajo s 7.748 hektarji smučarskega terena, dvema gondolama, 27 sedežnicami in povprečno več kot devetimi metri peresno lahkega, suhega snega letno. Odložila sem zloženko in odprla aplikacijo na telefonu, ki mi je povedala, da ga je letos zapadlo že pet metrov. 

Preden sem zloženko zrinila nazaj v mrežasti žepek, sem opazila reklamo, ki se je bleščala na zadnji strani. Na njej je bil smejoč se otrok, sedel je v globokem snegu in ob njem je stal haski. To me je spomnilo na ozke sani, ko sem ležala, prekrita s številnimi odejami, v kanuju podobni lupini, ki jo je vleklo osem, morda deset haskijev. Metalo me je v levo in desno, voznik za mano pa je klical: »Easy!« in zdelo se je, da se psi res upočasnjujejo. Vozili smo se skozi zasneženo pokrajino, bele krošnje so drsele mimo mojih oči, slišala sem hitro dihanje živali, potem je voznik spet ponavljal »Easy, guys, easy.« Nato pa me je potrepljal po ramenu in rekel: »Sorry.«

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 6/2024. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.