Eden od kar 13 tisoč otokov indonezijskega arhipelaga leži približno osem stopinj južno od ekvatorja; na površini, ki znaša dobro četrtino Slovenije, pa živi skoraj štiri in pol milijona ljudi. Za naša pojmovanja je torej zelo gosto naseljen. V nasprotju z večino preostalih indonezijskih otokov, na katerih prevladujejo muslimani, so Balijci, ki govorijo svoj jezik, večinoma pripadniki hindujske vere. Otok je v zadnjih 50 letih doživel nesluten razmah turizma.

Do kave s pomočjo cibetovk 

Na Bali smo se odpravili septembra, ko so temperature nižje in vreme običajno precej stabilno, pa tudi cene so v tem času nekoliko nižje. V Denpasar, glavno mesto otoka, smo prispeli pozno zvečer. Po dolgem potovanju z več prestopi smo bili pošteno utrujeni, a k sreči nas je predstavnik hotela, v katerem smo rezervirali prenočišče, že čakal. Odpeljal nas je v Kuto, del širšega Denpasarja. Kraj leži na zahodni obali otoka, zato so tu pogosti zelo lepi sončni zahodi, a za take poglede smo bili tisti večer že veliko prepozni. 

Kuta slovi kot izjemno turističen kraj, zato se je mnogi izognejo in gredo raje takoj proti severu otoka. Hotel, v katerem smo se nastanili, je bil resda nekoliko starejši, vendar na odlični lokaciji. Stal je neposredno ob morju, med hotelom in plažo pa je bil samo velik bazen. Ker je morje nekoliko umazano in občasno malce razburkano, se mnogi kopajo v bazenih.

 Gugalnice na plaži Kuta, nedaleč od balijske prestolnice Denpasar. FOTO: Franci Horvat

Naslednji dan smo posvetili raziskovanju mesta in plaže. Najprej smo zamenjali nekaj denarja za lokalno valuto, indonezijske rupije, saj je dopoldan menjalni tečaj ugodnejši kot popoldan. Naš prvi izlet je bil k svetišču Pura Tanat Lot, ki spada med najbolj sveta obmorska svetišča. Za ogled smo najeli avtomobil z voznikom. Svetišče, v katero tujci nimajo vstopa, je bilo zgrajeno v 16. stoletju na majhnem otočku. V neposredni bližini je še eno, imenovano Pura Batu Balong, ki ga krasi naravni most. Pri njem so razkazovali velikega pitona, ki so ti ga proti plačilu dali za vrat. Sam kač ne maram, Tina, hči, pa si ga je z veseljem ovila okoli telesa in pozirala.

Med vrnitvijo smo obiskali še nekaj znamenitosti, s svojimi vragolijami na valovih so nas prevzeli predvsem deskarji na plaži Kofi Surfing Canggu. Omeniti moram tudi kavo, imenovano kopi luwak, ki smo si jo privoščili v enem od lokalov. Ne zato, ker spada med najdražje na svetu, ampak zaradi načina pridelave, s čimer pa je cena zelo močno povezana. Cibetovke, ki se hranijo z zrni kave, neprebavljena zrna iztrebijo, te pa ljudje poberejo, očistijo in spražijo. Zaradi prebavnega sistema cibetovk in encimov, ki sodelujejo pri prebavi, dobijo zrna poseben okus oziroma aromo. Količine tako pridobljene kave so majhne, cene pa visoke, tudi tisoč in več evrov za kilogram.

V prijaznem Ubudu

Na poti v Ubud v notranjosti otoka, kamor smo se odpravili naslednji dan, smo imeli kar nekaj postankov. Med prvimi je bil botanični vrt Big Garden Corner z bogatim tropskim rastlinjem, kamnitimi kipi in metulji. Ker sem bil nekoč vnet zbiralec metuljev, so me ti lepotci v posebnem prostoru zadržali najdlje. Tudi zato, ker sem želel napraviti kakšen lep posnetek, metulji pa niso kot dresirani kužki, ki ubogajo na ukaz.

Botanični vrt Big Garden Corner ima zelo zanimive kipe. FOTO: Franci Horvat

Postanek v parku Bali Bird je bil kajpak namenjen pticam, a me predstava z ujedami ni navdušila, ker je bila preveč komercialna. Po zmernih cenah so tu obiskovalcem na voljo tudi pobarvana ptičja jajca. Potke v parku pa so tako prepletene, da se lahko hitro izgubiš. Sledil je kratek postanek v središču za obdelavo srebra in zlata v Celuku, malce več časa pa smo posvetili svetišču Goa Gajah (Slonja jama) iz 11. stoletja, ki spada med največje znamenitosti. Za vstop vanj smo potrebovali saronge, ki smo si jih kupili že v Kuti. Tu so lepo vidna simbolna znamenja hinduizma in tudi budizma.

V Ubudu smo se nastanili v hotelu v neposredni bližini izjemno popularnega Opičjega gozda (Monkey Forest). V njem živijo javanski makaki, imenovani tudi dolgorepi makaki, ki se najraje zadržujejo pri starih svetiščih v gozdu. Ubud je mesto umetnikov in kulture in povsem drugačno od Kute. Vsaj meni se je zdel veliko prijaznejši. Prvi sprehod smo namenili poti Bukti Campuhan, ki je primerna za vse starosti, saj ni naporna. Lepo je speljana, na koncu pa vas čakajo lokali, kjer se po potrebi malce okrepčate. Mi smo v enem izmed njih izbrali odlične palačinke s tropskim sadjem. 

Ubud je mesto umetnikov in kulture in povsem drugačno od Kute.

Sledil je kratek obisk muzeja Puri Lukisan, ki prikazuje različne sloge v balijski umetnosti, nato pa zavili na riževa polja. Prepričan sem bil, da na njih še vedno vse delo opravijo ročno oziroma s pomočjo vprežne živine, a me je na enem od njih presenetil motokultivator. 

Kasneje smo si v središču Ubuda ogledali še Puri Saren Agung, zgodovinski kompleks, ki je bolj znan kot palača Ubud, in umetniško tržnico, na kateri ni manjkalo raznih rezbarij, nakita, tekstila in slik. Za večer v sedmih nebesih pa so poskrbeli v lokalu, kjer so igrali rock, na mojo željo tudi Wish you were here, mojo najljubšo pesem Pink Floydov.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 1/2024. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.