Balantičeva poezija na slikah in v glasbi
Balantičeva poezija na slikah in v glasbi
Kamniška knjižnica Franceta Balantiča nadaljuje niz dogodkov, ki jih je začela jeseni ob 100. obletnici rojstva pesnika, po katerem nosi ime. »Naše praznovanje stote obletnice Balantičevega rojstva je namenjeno spoznavanju sugestivne moči njegove poezije, ki živi, utripa in vpliva že dolgo vrsto let, še preden je pesnik postal del slovenskega pesniškega kanona,« je direktorica knjižnice Breda Podbrežnik Vukmir zapisala v katalog, ki je izšel ob posebni razstavi Rišemo pesmi Franceta Balantiča. Ob jubileju je namreč kamniška knjižnica razpisala likovni natečaj in k sodelovanju povabila različne likovne ustvarjalce, da ustvarijo dela na temo Balantičeve poezije. Odzvalo se je štirinajst umetnikov, njihova dela so do 15. aprila na ogled v prostorih samostana v Mekinjah.
Kateri umetniki so risali Balantičevo poezijo?
»Umetnost je živa, če se pretaka, če prevzema, navdušuje, se dotika in zaposluje misli. Umetnost je prava, če zaigra na naše čuteče strune,« je dejala likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, ki je na odprtju razstave predstavila sodelujoče umetnike: Ireno G. Horvat, Lojzeta Kalinška, Anjo Kranjc, Polono Lovšin, Nikolaja Mašukova, Marka Novaka, Stanislavo Sluga, Karmen Smodiš, Dušana Strleta, Viktorja Šesta, Tomaža Perka, Polono Petek, Kajo Urh in Nino Zuljan. Kot je dejala Stibilj Šajnova, so umetniki upodobili svoje doživljanje Balantičevih pesmi; večina je črpala pesmi iz zbirke Muževna sem steblika (založba Družina).
Andrej Misson: »Balantičeve pesmi so za uglasbitev zahtevne«
Drugi del umetniškega projekta, ki ga v kamniški knjižnici vodi Zehira Bečiragić, pa je uglasbena Balantičeva poezija, ki jo je na odprtju izvajal zbor Lira pod dirigentskim vodstvom Andreja Missona. Da je skladateljem navdih zelo raznovrstna poezija, je dejal Misson, »nekatere pesmi pa, žal, niso zlahka našle pot do skladateljevih peres.« Razlogov, da ni uglasbene več Balantičeve poezije, je po besedah Missona več: eden od njih je pesnikova zamolčanost do leta 1991, drugi pa ta, da so Balantičeve pesmi za uglasbitev zahtevne. »Velik izziv predstavljajo globoko osebnoizpovedne, bujno ekspresivne, nadrealistične, skrajno vsebinsko kontrastne pesmi, v katerih je prisoten preplet skrajnosti, ki jim je težko poiskati ustrezno glasbo,« je zapisal Misson. Ne glede na to pa je kar nekaj skladateljev dokazalo, da so tudi pesmi Franceta Balantiča zanimive za uglasbitev.
Skladbe: Zasuta usta, Pot brez konca in Pridi deklica
Prvi uglasbitvi Balantičevih pesmi, samospeva Ne najdem domov in Zasuta usta, je skladatelj Jože Osana (1919–1996) najbrž pripravil že kmalu po pesnikovi smrti. Zanimanje za uglasbitev njegovih pesmi pa se je opazno povečalo po letu 1991. Med drugimi so jih uglasbili skladatelji: Stanko Jericijo (1928–2007), Alojzij Geržinič (1915–2008), Samo Vremšak (1930–2004), Alojz Srebotnjak (1931–2010), Štefan Mauri (1931–2014), Jože Trošt (1940), Boris Vremšak (1964), Ambrož Čopi (1973), Tomaž Bajželj (1979), Katarina Pustinek Rakar (1979) in drugi. Andrej Misson je leta 2015 uglasbil Marjetico (v sklopu skladbe Slovenski vojni rekviem). Za odprtje razstave je za izvajanje s kamniškim zborom Lira izbral tri skladbe, ki so povezane s Kamnikom: Samo Vremšak: Zasuta usta, Dominik Krt: Pot brez konca ter Andrej Misson: Pridi deklica; slednji dve skladbi je zbor izvedel krstno.