Zelo se je je veselil, a, žal, ni učakal. Zanjo je prispeval veliko bibliografskih podatkov, napisal uvodni Balantičev pesniški dosje. »V njem je lapidarno, toda dokumentirano rekonstruiral pesnikov vstop v slovensko književnost, najpomembnejše etape njegove recepcije, njene javne in prikrite blokade in premike ter zakulisje z njihovimi akterji.« (Marjan Dolgan) Pibernikov prispevek je bilo tudi njegovo zadnje literarnozgodovinsko delo.

Zelo zahtevnega urejanja obsežne knjige z več kot 700 stranmi sta se lotila dr. Marjan Dolgan in dr. Matija Ogrin. Pri tem sta imela veliko pomoč v bibliotekarkah Biblioteke Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) Mateji Švajncer, Mojci Mlinar Strgar, Mojci Uran, Simoni Frankl in Marjani Benčina, ki so »to obsežno in za slovensko kulturo pomembno delo sestavile«. (dr. Marjeta Humar) Prispevek Bibliografija, dokument umetniškega glasu in pesniške usode je napisal Matija Ogrin, Opombe in uvod Marjan Dolgan, knjigo je leta 2023 izdala Založba ZRC v Ljubljani.

Tone Ftičar recitira Balantičeve pesmi. FOTO: Jožef Pavlič

Predstavitev knjige v Kamniku

V predstavitev Bibliografije Franceta Balantiča 26. januarja zvečer v dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku je uvedla predsednica Društva sv. Jakob Kamnik dr. Marjeta Humar; društvo je bilo z omenjenim samostanom (gvardijanom in rektorjem cerkve sv. Jakoba p. Cirilom Božičem) soorganizator prireditve. Najprej je pozdravila vse zaslužne za bibliografijo, nato sorodnike pesnika Balantiča na čelu s pesnikovo sestro Tilko, poudarila, da se je Balantič z bibliografijo »postavil ob bok pesniku Francetu Prešernu« (ta je izšla leta 1975 pri založbi Obzorja, njena avtorica pa je bila bibliografka in pesnica Štefka Bulovec.

Recitator Tone Ftičar je polni dvorani obiskovalcev mojstrsko približal več Balantičevih pesmi.

Kratko je predstavila urednika knjige (dr. Matija Ogrin je od leta 2020 predstojnik Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, v glavnem se posveča raziskovanju baročnega slovstva, poznobaročnim delom v času razsvetljenstva in romantike ter slovstvenemu krogu Antona Martina Slomška; dr. Marjan Dolgan, upokojeni znanstveni svetnik prej omenjenega inštituta, se posveča predvsem slovenski književnosti 20. stoletja, vojni prozi in sodobnim literarnim ustvarjalcem, uredil je Balantičev zbornik), nato pa povabila recitatorja Toneta Ftičarja, da je polni dvorani obiskovalcev mojstrsko približal več Balantičevih pesmi, kar je naredil tudi ob koncu kulturnega večera. Prebral je tudi pesem, ki jo je Francetu Balantiču namenil njegov že rajni občudovalec dr. Janez Marolt.

Najprej je o Balantiču in njegovi poeziji ter bibliografiji spregovoril dr. Matija Ogrin (desno). FOTO: Jožef Pavlič

Dr. Matija Ogrin o Balantiču in njegovi bibliografiji

Matija Ogrin je najprej povedal, da gre pri Bibliografiji Franceta Balantiča za zelo posebno knjigo o tragični pesnikovi življenjski usodi in Balantičevi poeziji. Pobudo zanjo je dal njen najboljši poznavalec France Pibernik, ki je »lepo osvetlil Balantičevo življenjsko pot«. Do izdaje je trajalo kar sedem let. Pri pripravi knjige »se je vedno našlo kaj novega o pesniku«. Pripravljavci so najprej načrtovali, da bi izšla ob 100. obletnici Balantičevega rojstva leta 2021, nazadnje pa se je to zgodilo ob 80. obletnici njegove smrti leta 2023.

Matija Ogrin je nato, močno ganjen, obudil spomin na to smrt 23. novembra 1943 v zažgani Krajčevi hiši v Grahovem, v kateri je Balantič zgorel skupaj z drugimi branitelji, to smrt pa že slutil v pesmi V ognju groze plapolam. Kako je bilo tisto noč, ko vaški stražarji niso več mogli kljubovati premočnim partizanskim silam, je pozneje povedal Stanko Tomažič, ki se je uspel skriti partizanom, svoj konec pa doživel v kočevskem breznu. Ko je poveljnik France Kremžar, ranjen v roke, pesnikov največji drug in prijatelj, predvideval, »kakšen umetnik umira z menoj; bova skupaj umrla«, so branitelji še zmolili kesanje, se vsak zase izročili Bogu, nato pa zgoreli v Krajčevi hiši.

Dr. Marjan Dolgan (levo) je povedal, kako uporabljati Bibliografijo Franceta Balantiča. FOTO: Jožef Pavlič

Ogrin je povedal, da »Balantič ni iskal konfliktov s silami zgodovine«, marveč so te »poiskale pesnika in ga potegnile vase«. Poudaril je, da je njegovih 105 pesmi »prvovrstna čista lirična poezija. Neskončno daleč od ideologije izreka resnico o bitju.« Med pesmimi so tudi verske vsebine: »Religiozna lirika, ki prodira v srce«.

Balantičeve pesmi so, ko še ni bilo dovoljeno, in pozneje brali Slovenci doma in po svetu.

Balantičeve pesmi so, ko še ni bilo dovoljeno, in pozneje brali Slovenci doma in po svetu, pesniku v spomin in počastitev pripravili »nešteto spominskih slovesnosti«. Bibliografija obsega skoraj 3000 enot. »France Pibernik je videl in razumel, za kako bogat opus gre.« Pa tudi to, kaj je Balantiču pomenil Kamnik. Da je bilo to zanj najlepši kraj, v katerega pa se ni več vrnil. »Vrnil se je kot klasik slovenske poezije,« je sklenil svojo predstavitev bibliografije ugledni literat in raziskovalec literature.

Literarnima strokovnjakoma so prisluhnili številni obiskovalci. FOTO: Jožef Pavlič

Dr. Marjan Dolgan o vsebini bibliografije

Sourednik Bibliografije Franceta Balantiča je najprej dejal, da bo ta knjiga »koristen pripomoček literarnim zgodovinarjem pri preučevanju Balantičeve poezije«. Pri njej sodelujoči so si prizadevali, da bi bila objavljena gradiva čim bolj pregledna in uporabna, da bi uporabnik hitro prišel po čim krajši poti do objavljenih tem. Knjiga je razdeljena v štiri velika poglavja: A) Biografska, dokumentarna in spominska dela o Balantiču ter njemu posvečene prireditve, B) Balantičeva literarna dela, C) Strokovna dela o Balantiču in njegovi liriki in D) Umetnostne upodobitve Balantiča in njegovih pesmi. 

Marjan Dolgan je potem povedal, kako pomembno delo je v zvezi z Balantičem opravil France Pibernik: »Je alfa in omega za tistega, ki se hoče ukvarjati z Balantičevim življenjem. Poiskal je ljudi, ki so živeli v Balantičevem času, so bili priče dogodkom. Vse je dokumentirano, utemeljeno, preverjeno.«

P. Ciril Božič je spomnil na slovenskega pesnika v Avstraliji Petra Košaka. FOTO: Jožef Pavlič

France Pibernik je bil zaradi tega v času komunizma stalno na očeh udbe. Ta je vdrla v njegovo stanovanje, ko ga ni bilo doma, iskala gradivo, da bi Pibernika lahko obtožili protidržavnega delovanja. Posebej je stikala za morebitnim obremenjujočim gradivom iz Argentine. »Pibernik je bil izjemno pogumen,« ga je ocenil Dolgan.

Dodal je, da so nekateri sicer pomagali Piberniku pri zbiranju gradiva o Balantiču, hoteli pa ostati anonimni, ker so se bali sankcij oblasti. Med njimi je bil tudi Balantičev sošolec iz gimnazije Ciril Kovač, ki se je podpisal pod črkama M. M. »To so bile prave detektivske štorije,« je pribil Dolgan. »Policija je bila stalno na preži, da bo katera od oseb povedala določene informacije, ki bi lahko škodovale Piberniku. On je za svoje raziskovanje Balantiča žrtvoval ogromno časa, iskal ljudi, ki so ga poznali, jih obiskoval, si zapisoval, kar so mu povedali.«

Dolgan je pri tem, kako so bili udbovci na preži za tistimi, ki so brali Balantiča v zanj »prepovedanem času«, govorili o njem, širili njegovo poezijo, omenil primer slovenskega vojaka v Srbiji, kamor je prišla ovadba iz Ljubljane (strogo zaupno poročilo) do poveljujočega majorja. Zašpecal ga je eden od rojakov v domovini. Ker je bil major razumem človek in je vedel, da mrtvi pesnik ne more pripraviti državnega udara ali kaj podobnega, je poklical vojaka in mu povedal, česa ga dolžijo. Vojak, bil je to pesnik in pisatelj Jože Snoj, odličen vojak, zato mu major ni hotel nič hudega, je tako zvedel, kakšne »zaupnike« ima v Ljubljani. Zadeva se je zanj srečno končala, lahko pa bi se povsem drugače v času komunizma, »podtaknjenih bomb, različnega reagiranja, šikaniranja in negodovanja«.

Urednika Bibliografije Franceta Balantiča dr. Marjan Dolgan (levo) in dr. Matija Ogrin (desno) s predstavljeno knjigo. FOTO: Jožef Pavlič

Dr. Marjan Dolgan je potem na posamičnih primerih podrobneje obrazložil, kako brati oziroma uporabljati bibliografijo. Da bi bilo to laže in čim hitreje, se je pri njenem urejanju odločil za tematski vidik, ki upošteva kronologijo. Zaustavil se je pri vsakem od štirih glavnih poglavij, omenil njihove značilnosti, pa tudi zanimivosti. Med njimi prevode Balantičevih pesmi v ruščino, po katerih lahko sežejo raziskovalci, vešči tega jezika. Navedel je celo uglasbitve Balantičevih pesmi. Pa Balantičeve portrete. Pri njih je pripomnil, da je imel pesnik to srečo, da je bil njegov prijatelj slikar Marjan Tršar.

Balantičeva knjižna bibliografija priča, da pesnik ni samo osebnost slovenske književnosti niti ni raziskovalni predmet zgolj literarne vede, ampak že od vsega začetka tudi navdih za ustvarjalce iz drugih vej umetnosti ...

S tem v zvezi je opozoril še na dodatni pomen bibliografije: »Balantičeva knjižna bibliografija priča, da pesnik ni samo osebnost slovenske književnosti niti ni raziskovalni predmet zgolj literarne vede, ampak že od vsega začetka tudi navdih za ustvarjalce iz drugih vej umetnosti in zato vse bolj tudi raziskovalni predmet drugih humanističnih ved. Je osebnost, v kateri in okrog katere je koncentrirano poglavitno slovensko literarno, kulturno in politično dogajanje 20. stoletja …«

Zahvalna beseda dr. Marjete Humar gostoma močno odmevnega kulturnega dogodka v dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku. FOTO: Jožef Pavlič

Balantič je »živ pesnik«

Pri Balantiču je »treba iti čim bolj v širino. To ni mrtev, ampak živ pesnik. Njegova poezija je živa.« Zato je dragoceno, kar koli so našli o njem in zapisali o njej. Pripravljavci bibliografije so si prizadevali priti do vseh objav. »Tudi, če je bil Balantič omenjen le z eno besedo.«

V njej so tudi pojasnjevalne opombe. Ne gre le za golo navajanje podatkov, marveč komentirano, boljše in temeljitejše razumevanje objavljenega.

Kamnik se je po lanskoletnem bogoslužnem spominu in akademiji ravno tako pri frančiškanih tudi tokrat dostojno oddolžil svojemu velikemu sinu – pesniku Francetu Balantiču.

Ko so dali besedo navzočim v dvorani, je p. Ciril Božič v knjigi našel in navajal slovenskega pesnika Petra Košaka v Avstraliji. Še ena potrditev več, kako dobro je sestavljena in vsebinsko bogata in raznovrstna Bibliografija Franceta Balantiča. Številni so se že ta večer vpisali med njene naročnike.

Dr. Marjeta Humarjeva se je zahvalila urednikoma dr. Marjanu Dolganu in dr. Matiju Ogrinu, recitatorju Tonetu Ftičarju in vsem, ki so pomagali pri pripravi enkratnega kulturnega dogodka v mestu, katerega knjižnica nosi pesnikovo ime in priimek.

Sledilo je dolgo prijateljsko druženje v sproščenem pogovoru z urednikoma v zavesti, da se je Kamnik po lanskoletnem bogoslužnem spominu in akademiji ravno tako pri frančiškanih tudi tokrat dostojno oddolžil svojemu velikemu sinu – pesniku Francetu Balantiču.