»Trojno veselje« je dogodek na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu poimenoval p. Edvard Kovač, ko je na dobro obiskani »debatni kavarni« s sogovornikoma Francetom Pibernikom in Matijem Ogrinom predstavil izid dokumentarne monografije »In vendar si za pevca me izvolil« z dokumenti in pesmimi Franceta Balantiča.

Na knjižnem sejmu so dokumentarno monografijo o Balantiču predstavili Matija Ogrin, France Pibernik in moderator p. Edvard Kovač (foto: Tatjana Splichal)

Pibernik: »Z Balantičevo poezijo sem se prvič srečal leta 1944«

Na vprašanje p. Kovača, kdaj se je prvič srečal z Balantičevo poezijo, je Pibernik povedal, da je to bilo že leta 1944. »Tam nekje pred božičem sem dobil v roke Slovenčev koledar za leto 1945 in v njem je bil objavljen informativni članek o šestih mladih književnikih, žrtvah revolucije. Med njimi je bil tudi Balantič,« je povedal Pibernik in dodal, da ga je članek pravzaprav potegnil zaradi Lojzeta Grozdeta, ki je bil opisan tudi med temi šestimi književniki - Grozdeta je Pibernik poznal iz marianišča, zapomnil pa si ga je po vlogi, ki jo je imel v neki igri. O Balantiču je bil objavljen kratek življenjepis ter njegova pesem Žalostinka.

Drugič se je Pibernik srečal z Balantičevo poezijo v drugem letniku na kranjski gimnaziji. Jeseni 1946 mu je sošolec Janez Ahačič posodil Balantičevo zbirko V ognju groze plapolam, po maturi pa je sošolec zbirko Piberniku prodal. »Zanimivo je, da ko sem leta 1949 prišel na slavistiko, so vsi hoteli brati Balantiča, o njem se je javno govorilo,« je povedal Pibernik in pristavil, da nekaj let zaradi Balantiča ni noben trpel, nihče ni bil na primer zaprt. Problem se je začel kasneje, ko je Slodnjak v Berlinu izdal monografijo in v njej objavil tudi Balantiča, to pa je vodilo do političnega odpora, saj je z objavo internacionaliziral Balantiča. »Izdajo niso mogli preprečiti, so pa kaznovali Slodnjaka, da je moral predčasno zapustiti univerzo,« je dejal Pibernik. Takrat se je tudi UDBA začela zanimati za vse, ki so se zanimali za Balantiča.

Pibernik je povedal, da je dobil v roke zapisnike iz tistega časa, kjer so bili našteti vsi, ki so se zanj zanimali – od Minattija, Menarta, bratov Zajec in seveda Balantičev prijatelj Marjan Tršar. A ostalo je le pri registraciji ljudi, nihče ni bil kakorkoli kaznovan. Naslednji udar se je zgodil leta 1966, ko so napredni umetniki natisnili Balantičevo poezijo – da je Državna založba smela natisniti zbirko, so morali dobiti dovoljenje političnega vrha in podpis Staneta Kavčiča. »To samo kaže, kako visoko je Balantič kotiral v literaturi, čeprav je bil že desetletja mrtev,« je dejal Pibernik in povedal zgodbo o namišljeni obsodbi umora neke ženske v Grahovem – po Pibernikovem raziskovanju je do umora res prišlo, vendar takrat je bil Balantič že pol leta v grobu. Državna služba je takrat, leta 1966 na Notranjsko poslala svoje ljudi, a v poročilu so priznali, da niso našli ničesar, kar bi pesnika obremenjevalo. »preprečili pa so prodajo zbirke, že natisnjena je romala v papirnico Vevče na razrez, ohranilo se je le nekaj izvodov,« je povedal Pibernik. Da je izšla Balantičeva pesniška zbirka, je bilo treba čakati še 18 let, do leta 1984.

Ogrin: »Balantič govori o temeljnih vrednotah na poetični način«

Matija Ogrin se je z Balantičevo poezijo srečal mnogo pozneje, v svojih študentskih letih v začetku devetdesetih let, ko je študiral književnost. »O njem sem že bral v edicijah Franceta Pibernika,« je povedal Ogrin in dodal, da niso tako pomembne šolske definicije in literarne smeri, kam umestiti Balantiča. »Pomembno je, da je Balantič velik eksistencialni pesnik, pesnik bivanjskih občutij, zelo globokih občutij. Govori o temeljnih vrednotah na poetični način. Čustva so kot organi, s katerimi vidimo vrednote. Balantič je vrednote videl zakopane v celo stvarstvo, njemu je bilo stvarstvo kot božje orgle. V to stvarstvo so zarezane zareze, brazde,« je povedal Ogrin in dodal, da ga je Balantič spremljal ves čas študija in naprej, pred časom pa je prevzel uredništvo zbranih del pesnikov in pisateljev na ZRC SAZU.

»Balantič je živel iskreno ljubezen«

Na vprašanje p. Kovača, ali je po zbiranju dokumentarnega gradiva, preučevanja in primerjanja Balantičeva poezija še bolj zaživela v njem, je Pibernik odgovoril, da je proces zbiranja trajal skoraj trideset let. »najteže se je dokopat do avtorjevega zasebnega življenja,« je povedal in dejal, da je bila njegova naloga preveriti in zbrati vse, od krstnega lista naprej, prek otroštva v Kamniku, gimnazije in študentskih let, najbolj pa so skrivnostna leta v Gonarsu in med domobranci v Grahovem. Pibernik se je zahvalil Balantičevim sorodnikom, ki so mu razkrili dragocene dokumente, med drugim pismo, ki ga je Balantiču pisala njegova velika ljubezen Marija Mišič. »V nekaj stavkih je izkazana najgloblja stvar, da je Balantič živel iskreno ljubezen. Ki se je končala tako, da je on umrl, ona pa je odšla v zdomstvo, postala redovnica.« Pibernik se je z njo srečal dvakrat.

Pesnik, ki izreka neizrekljivo

Da je bil Balantič velik domoljub in velik svetovljan, je dejal p. Kovač in namignil na paradoks: če nekdo ljubi domače kraje, kot je Balantič ljubil Kamnik, je domačijski, na drugi strani pa je tudi kozmičen. »Balantič je resničen pesnik, ki ga nobena zgodovinska okoliščina ne more izčrpati ali razložiti, ker je pesnik, ki izreka neizrekljivo,« je dejal p. Kovač in temu je pritrdil tudi Ogrin in dodal, da je monografija sestavljena tako, da se gre »od dokumentov k poeziji, od človeka k liriki«. Tudi Ogrina je najbolj presunil dokument, pismo Mišičeve Marije Trem Francetom: bratu Francetu, prijatelju Francetu Kremžarju in svojemu ljubemu Francetu Balantiču. Trem mrtvim Francetom. Da Balantič ni bil v kakršenkoli družbeni ali politični angažma, je poudaril Ogrin. »Njegova poezija je poetična, skrivnostna. Balantič je pesnik univerzalnih vrednot, ki jih ima vsak klasik. In klasik je navadno tudi nacionalni pesnik: ni Geotheja brez nemškosti, ni Dostojevskega brez ruske duše, tako je tudi Balantič velik slovenski pesnik, pesnik slovenstva, najbrž še najbolj tistega, ki je bilo v vojnem času najbolj ranjeno, Balantič je njihov klasik.«

Hriboška in Balantiča beremo, ponatiskujemo

V dokumentarni monografiji so poleg izjemnih dokumentov, povezanih z Balantičem, in njegove poezije tudi zapisi oziroma odmevi, ki jih je prinesla slovenska publicistika od leta 1944 do 1994, ki nazorno nakazuje dva zelo nasprotna pola o sprejetosti Balantiča. Ogrin je ob tem dejal, da ni toliko pomembno, kam in kako pesnika ali pisatelja uvršča literarna zgodovina, bolj pomembno je po njegovem »primarno življenje poezije, se pravi branje in poglabljanje ob poeziji. In če pogledamo na poezijo Balantičeve dobe: s pesnikom Hribovškom sta daleč nad spopadom ideologij in družbeno političnih tokov, medtem ko so mnogi književniki t. i. naprednim tokovom udinjali. Paradoksno je, da sta Balantič in Hribovšek kot pesnika preživela, njuna poezija se ponatiskuje in bere, medtem ko so mnogi od tistih, ki so ju kritizirali, zakopani pod arhivskim prahom,« je dejal Ogrin in sklenil, da je prihodnost Balantiča v tem, da ima nagovarjajočo moč, zaradi katere ga vedno znova radi jemljemo v roke.

Balantičeva sestra Tilka: »Bila sem Francetova živa igrača«

Ob koncu okrogle mize se je v pogovor vključila še Tinka Jesenik Balantič, pesnikova sestra. Zahvalila se je Francetu Piberniku, da je toliko naredil za njegovega brata in povedala, da je vedno našel pot do pesnikove družine, se z njimi pogovarjal, jih spraševal, se posvetoval. Poslušalce pa je najbolj ganila s svojim otroškim spominom na brata. »Ko sem se rodila, je bil France že gimnazijec. Mama mi je pripovedovala, da sem bila njegova igrača. Da me je imel rad, vem tudi po pismih, ki jih je pisal, v vsakem me je omenil. Navezan je bil name,« je dejala Balantičeva sestra in pristavila, da žal nima nobenega živega spomina na brata. »Živim pa z njim, z njegovo poezijo. Vsaka njegova beseda, vsak verz mi veliko pomeni – to je sestrska ljubezen do brata in ljubezen do lepe slovenske besede.«

Na predstavitev monografije o Balantiču, ki jo je izdala založba Družina, je prišla in svoje spomine na brata povedala tudi Tilka Jesenik Balantič, pesnikova sestra (na fotografiji s temnejšimi očali; foto: Tatjana Splichal)