Ko se srečata glasbena in besedna umetnost, nastane roman o glasbi, geniju, nerazumljenosti in še čem. Takšen je roman Balada za Georga Henycha, ki ga je leta 1987 napisal bolgarski pisatelj in glasbenik Viktor Marinov Paskov. S tem delom, za katerega je prejel veliko nagrado za tujejezično literaturo na Salonu knjige v Bordeauxu, se prvič predstavlja slovenskim bralcem.

»Tistim, ki verjamejo vanj, prenese in preda božansko v njem«

Naslovni junak romana je resnična oseba – Čeh Georg Jozef Henych, utemeljitelj goslarstva v Bolgariji, ki je pred svojo smrtjo hotel narediti violino, na katero bo igral bog. Mojster postane metafora za umetnika, za genija, obkroženega s povprečneži. Pravi genij, še posebej, če je rojen v državah, kot sta Bolgarija ali Slovenija, je obsojen, da ne bo nikoli priznan v svetu, toda, kot piše v spremni besedi dr. Ljudmil Dimitrov, »tistim, ki verjamejo vanj, prenese in preda božansko v njem«.

Roman združuje plasti realnosti in legendarnosti. »V svetu njenega pripovedovalca vsaj na videz prevladuje glasba in če pozorno beremo, lahko opazimo, da na neki ravni povest deluje kot sonata s spremenljivim, vendar jasnim ritmom, ki ustreza zahtevam žanra in razpoloženja: včasih preide v nokturno, včasih v rapsodijo, na koncu pa se spremeni v oratorij zmage duha nad materijo,« je zapisal Dimitrov.

»Mojster pozabil ljubiti poklic. Klient pozabil ljubiti violino. Violina pozabila ljubiti muzikanta. Človek pozabil ljubiti sebe.«

Mati pripovedovalca je zaradi ljubezni do njegovega očeta zapustila svojo bogato družino, ki jo je zaradi poroke z glasbenikom zavrgla. Kredenca, po kateri je hrepenela in ji je pomenila simbol nerevščine (o bogastvu pač tudi, ko dobi kredenco, ne moremo govoriti), nerazdružljivo poveže družino z Georgom Henychom, ki postane tako rekoč član družine. Pripovedovalcu nadomešča dedka, ki ga ni nikoli poznal, mu pripoveduje o svoji družini in hkrati svetuje, naj se uči, da bo "kralj Viktor", torej, da se bo izkopal iz revščine in se odselil iz hiše, ki jo ponazarja. A pri tem ne gre le za učenje kot ga poznamo v šoli, temveč učenje za življenje, da ne bi bil reven kot njegova učenca.

Takole pravi o svojih učencih, ki sta se borila samo za naročila (v polomljenem jeziku, bil je namreč Čeh v Bolgariji):

»Obžaluje, da učil vaju dobri stari poklic! Nič vaju ne naučil Georg Henych, zelo žal mi je. Dela, ko nima nič, ko sam in star in bolan. Ko ve − življenje odhaja −, kako dela mojster. Žal mi za vaju! Učila sta se, ale ne naučila − poklic večji od največjega mojstra! Poklic največji na svetu in mojster srečni, ker dela … Pa kaj, če ni denarja, pa kaj, če sam, star, bolan in lačen. Dela za poklic! Ne ve, kakšna violina je to? − Pove vam: viola d’amore! Po bolgarsko: violina za ljubezen! Zakaj violina velika? − Zato ker ljubezen mojstra velika! Nihče viole d’amore ne igra? − Ne igra, zato ker pozabili ljubiti. Mojster pozabil ljubiti poklic. Klient pozabil ljubiti violino. Violina pozabila ljubiti muzikanta. Človek pozabil ljubiti sebe.«

Paskov - bolgarski Cankar

Kot glavna oseba je tudi dogajalni prostor konkreten: to je osrednja sofijska četrt z ulicama Volov in Iskar, ki še zdaj nosita isti imeni in ohranjata vzdušje petdesetih let prejšnjega stoletja, ko se roman dogaja. Prostor ni izbran naključno, saj gre za vznožje klanca, kjer živijo reveži in kjer je visoko videti nedosegljivo, s čimer vzbuja hrepenenje po dvigu z dna. To pa je mogoče samo po duhovni poti, kar simbolično ponazarjata tudi cerkvi na vrhu klanca.

Če nas klanec asociira na Ivana Cankarja, nas morda še bolj nanj spominja rdeča nit pripovedi: revščina. Življenje revnih Paskov razgalja podobno kot Cankar, le da si v tej melanholiji ne privošči popolnega brezupa, temveč kljub nenehnemu opozarjanju na bedo ohranja neko pozitivno vez, nekakšno moralno držo, ki je revščina ne premaga. V bistvu Georg Henych sam pove, da so revni tisti, ki so se učili, a ne naučili najpomembnejšega - ljubiti.

Mati pripovedovalca je zaradi ljubezni do njegovega očeta zapustila svojo bogato družino, ki jo je zaradi poroke z glasbenikom zavrgla. Kredenca, po kateri je hrepenela in ji je pomenila simbol nerevščine (o bogastvu pač tudi, ko dobi kredenco, ne moremo govoriti), nerazdružljivo poveže družino z Georgom Henychom, ki postane tako rekoč član družine. Pripovedovalcu nadomešča dedka, ki ga ni nikoli poznal, mu pripoveduje o svoji družini in hkrati svetuje, naj se uči, da bo "kralj Viktor", torej, da se bo izkopal iz revščine in se odselil iz hiše, ki jo ponazarja. A, kot je že v navedenem citatu dejal Georg sam, pri tem ne gre le za učenje kot ga poznamo v šoli, temveč učenje za življenje, da ne bi bil reven kot njegova učenca.

Prav tako kot Cankar ponuja tudi Paskov rešitev v učenju, izobraževanju, vendar se ne osredotoča samo na znanje, temveč še bolj na druge vrednote, kot so sočutje, ljubezen, solidarnost in ljubezen, tudi do umetnosti.