Želim si odsotnosti. Odsotnosti čvekanja. Nepotrebnega. Vsiljive arogantnosti. Odsotnosti hrupa besed. Praznih. Agresivnih. Besed, ki so nasprotja tihe, velike BESEDE. Letošnji advent, letošnji božič je še ena ponovitev prihoda večne, neizmerne in neizrekljivo lepe Besede v nešteta in neznosno velika smetišča besedičja o črnih kronikah, o rumenih straneh. Besedičja, ki brezupno poskušajo zapolniti in zakriti praznino duš in src. V to močvirje smetišč besedičenj vstopaš Ti, Beseda, letos tiho, tako kot vse božiče doslej. Od začetka sveta. Vstopaš. In hrup besed te utopi vase. In kakor si Beseda nebogljena, vendar vedno znova kot ptič feniks vstaneš iz mlakuže brezBesednih besed. Vstaneš čista, brezmadežna. In vem, da te izpraznjena besedišča politike, barantanj, obtoževanj, razosebljanj – da te ta neskončno utrudljiva besedovanja teme nikdar ne bodo sprejela. Te ne morejo. Vedno znova te bodo izvrgla. In ti, božična Beseda, boš še pred novim letom pregnana, izvržena. Preveč si drugač...