Malce pred tristoto obletnico premiere v leipziški stolnici sv. Nikolaja so veličastnemu delu 17. marca letos lahko prisluhnili tudi obiskovalci Gallusove dvorane v Cankarjevem domu. Bachov Pasijon po Janezu velja za prelomno delo in občinstvo je bilo nad ljubljansko uprizoritvijo navdušeno, česar pa ne moremo trditi za leipziške glasbene sladokusce pred 300 leti …

Kot na avstrijskem Kathpressu piše njihova dopisnica Hannah Krewer, je poslušanje Bachovega Pasijona po Janezu kot vožnja po nekakšnem glasbenem toboganu: delo v približno dveh urah in pol zajame obdobje od Jezusove aretacije do njegovega pokopa. Običajno pa ni povsem enak tistemu, ki so ga prvi poslušalci slišali na veliki petek leta 1724, takrat 7. aprila.

Stolnica sv. Nikolaja v Leipzigu. FOTO: Wikipedia/JesterWr

Delo je nastalo v Bachovem zgodnjem obdobju v Leipzigu. Od maja 1723 je skladatelj za vsako nedeljo ustvaril novo kantato, za veliki petek 1724 pa še Pasijon po Janezu. Za tisti čas je bilo to zelo moderno delo, je za Kathpress pojasnil Markus Kaufmann, kantor v leipziški stolnici sv. Nikolaja, kjer je bil Bachov pasijon prvič izveden. Upodobitev Jezusovega trpljenja s pravimi gledališkimi vlogami namreč dotlej niso poznali.

Več različic pasijona

V času Bachovega življenja je obstajalo več različic pasijona: prva se je recimo začela z zelo mračnim uvodnim zborom, prenovljena različica iz leta 1725 pa je bila nekoliko bolj ustaljena. Po Kaufmannovih besedah »Bach ni želel izvajati iste stvari dve leti zapored,«, kajti v tistem času to ni bilo v navadi. Glasbeni poznavalci se žal ne strinjajo, koliko različic dejansko obstaja.

Občinstvo na premierni uprizoritvi Pasijona po Janezu ni bilo ravno navdušeno nad tem, kar jim je bilo predstavljeno v stolnici sv. Nikolaja.

Občinstvo na premierni uprizoritvi verjetno ni bilo ravno navdušeno nad tem, kar jim je bilo predstavljeno v stolnici sv. Nikolaja. »Vemo, da je izvedba leta 1724 naletela na veliko odpora,« pripoveduje Kaufmann. Občinstvo je bilo mnenja, da takšno delo sodi v opero in ne v cerkev: »Vse skupaj se jim je zdelo malce preveč.«

Delo je razdeljeno na skupno pet dejanj, ki v bistvu sledijo pasijonski pripovedi iz evangelija po Janezu, dopolnjujejo pa jih zbori in prosto sestavljena besedila. V središču te strukture je tudi glasbena izjava, nad katero je Kaufmann povsem očaran: koral »Skozi tvojo ječo, Božji Sin, moramo priti do svobode« v tretjem dejanju. Stavek ima na veliki petek izjemno teološko težo, je prepričan nemški cerkveni glasbenik.

Johann Sebastian Bach (1685-1750). FOTO: Wikipedia

»Nekaj resnično revolucionarnega«

Za Kaufmanna je jasno, da je Pasijon po Janezu zaznamoval svoj čas: »Bach je imel veliko vlogo pri tem, da je dogodke pasijona približal ljudem: ne v jeziku, ki ga ne razumejo, temveč v vlogah, v katerih nastopajo liki.« Na ta način so lahko ljudje z vsemi čutili doživeli, o čem pripoveduje pasijonska zgodba. V skladu s tem je glasba ustvarjena zelo čustveno, jezik pa je bogat s podobami. »Ne smemo podcenjevati, kaj je to sprožilo v ljudeh,« tako Kaufmann: »Takrat je bilo to resnično nekaj revolucionarnega.«

Ob 300. obletnici delo seveda izvajajo tudi na prvotnem prizorišču: na veliki četrtek so mu prisluhnili v leipziški cerkvi sv. Tomaža, na veliki petek pa je na programu v stolnici sv. Nikolaja. Tokratni izvajalci so prepričani, da je vse, kar je Bach ustvaril v Leipzigu, »prelomno in neprekosljivo«.

Bach je popolnoma brezčasen, Pasijon po Janezu pa je delo, ki v vsakem času ostaja sodobno.

»Delo, ki vedno ostaja sodobno«

V Leipzigu ob 300. obletnici prve uprizoritve izvajajo izvirno različico iz leta 1724. Rekonstruirali so jo v sodelovanju z Bachovim arhivom v Leipzigu, kljub temu pa nekateri njeni deli niso znani, saj se niso v celoti ohranili. Vsekakor bo to različica, ki bo najbližje izvirniku. Izdaja, ki jo sicer običajno izvajajo danes, pa združuje več različic.

Po mnenju glasbenih poznavalcev bodo Bachov Pasijon po Janezu izvajali tudi leta 2324. Kot je za Kathpress zapisala Krewerjeva, je Bach popolnoma brezčasen, Pasijon po Janezu pa je delo, ki v vsakem času ostaja sodobno.