Babiška šola, tečaji in izobraževanja

O liku babice je avtor tega učbenika zapisal: »Ona bi imela eno dobro vejst, enu dobru serce inu zdravo pamet imeti. Ona bi imela brati inu pisati znati. Na telesu bi imela zdrava, terdna, čedna inu ne prestara biti. Do porodnic bi morala biti priljudna, postrežljiva, potrpežljiva, neutrudna, strokovno podkovana, skrbna, čuječa, usmiljena, ne preveč zaupljiva, cagava in nemarna, ampak srčna, previdna, preudarna in pripravljena na vse. Na babjo vero ter stare malopridne šege in navade pa se ne bi smela ozirati.«

»Všegarji« so bili učitelji porodništva, pri katerih so bodoče babice opravljale izpit vse do leta 1812. Po tem letu so lahko izpraševanje opravljali le zdravniki. Pobudo za babiške šole je dala Marija Terezija. Njen osebni zdravnik Gerard van Swieten, ki je bil nizozemskega rodu, je ustanovil prvo babiško šolo v Ljubljani, sledili so številni tečaji za babice v Celovcu, Gradcu in Trstu. Primorske babice so po opravljeni šestmesečni babiški šoli, ki so jo od leta 1815 naprej obiskovale v Trstu, postale t. i. izprašane babice ali zaprisežene babice. Priseči so morale, da se bodo vedno držale pravil, ki so bila navedena v 5 točkah: pokornost zdravniku, zvestoba in vdanost poklicu podnevi in ponoči, zanesljivost, prepoved pošiljanja še neizprašanih babic k porodu, pooblastilo za krst v sili ter zaprisega k molku.

Po opravljeni šoli je babice moral potrditi še deželni urad ali strokovna komisija. Babice so tako postale uradne osebe, imele so strokovno znanje o higienskih predpisih in porodih, ki so si ga krepile z lastnimi izkušnjami ter izkušnjami starejših babic. Med glavnimi pogoji za opravljanje babiškega poklica je bila moralna neoporečnost, kar sta potrdila duhovnik in zdravnik. Poleg tega je morala biti babica pismena. Na začetku babice niso imele določenega plačila, zato so jim ljudje plačevali v naturalijah, največkrat so jim dali kruh, mast, ocvirke, bogatejši tudi meso oziroma tisto, kar so imeli pri hiši. Pod avstro-ogrsko oblastjo so za izprašane ali strokovno usposobljene babice uporabljali izraz »geprüft« (izprašana, potrjena) in za tiste brez strokovne izobrazbe »ungeprüft« (neizprašana, nepotrjena).

Med glavnimi pogoji za opravljanje babiškega poklica je bila moralna neoporečnost, kar sta potrdila duhovnik in zdravnik. Poleg tega je morala biti babica pismena.

Babica je bila tudi tista, ki je duhovniku prijavila porod, da ga je pozneje vpisal v matično knjigo rojstev in krstov. Ljudje iz vipavskih vasi se spominjajo, da je večkrat prišlo do pomote v datumu rojstva. Babice so imele na razpolago tri dni, da obvestijo duhovnika in prijavijo porod. Večinoma so bile za pomoto v datumu krive slabe vremenske razmere pozimi, saj so morale babice tedaj do župnišča, ki je bilo lahko oddaljeno nekaj ur hoda, pogosto gaziti po snegu ali se prebijati v hudi burji in dežju.

Babice v matičnih knjigah

Iz matičnih knjig Župnije Vipava je razvidno, da so bile babice vedno vpisane v krstne knjige. Od leta 1612, odkar obstajajo vodene evidence župnije, do 18. stoletja so vpisi v narativni obliki, torej prosto spisani, brez tabel. Od 18. stoletja naprej pa so knjige urejene v tabelarni obliki. Knjiga rojstev je imela 11 stolpcev, v 9. stolpcu je bilo navedeno: »Obstetrix, Nomen et cognomen« (babica, ime in priimek). Tako so se ohranili vsi pomembni podatki o rojstvih in krstih.

Nezakonski otroci

Če je bil otrok nezakonski, so v rojstni knjigi pustili prazen prostor za njegovo morebitno pozakonjenje. Kot je razvidno, je ta prostor ostal prazen, če ni prišlo do priznavanja očetovstva ali poroke. Obstaja nekaj primerov poznejšega priznavanja očetovstva, pri čemer sta morala biti poleg duhovnika in staršev navzoči dve priči, vpisani v knjigo. Največ primerov otrok (8), pri katerih ni prišlo do pozakonjenja oziroma do priznavanja očetovstva, je bilo leta 1947. Ko je prišlo do pozakonjenja, je bilo navedeno: »[Ime, priimek], [poklic], je pred predpisanimi pričami spoznal kot očeta tega otroka, kar je tudi podpisana mati potrdila, ker je zahteval, da se zapiše v krstno knjigo. Vipava, dne [datum], [ime in priimek očeta], [ime in priimek prve priče], [ime in priimek druge priče], [ime in priimek matere], [ime in priimek župnika]«. Na podoben način so vpisana tudi ostala priznavanja očetovstva v obdobju od leta 1900 do leta 1966.

Članek si lahko v celoti preberete v 35. številki magazina SLO.