Na katoliškem spletnem portalu Aleteia so objavili pretresljivo zgodbo begunke, noseče mlade matere, ki se je v iskanju varnosti za svojo družino tako kot milijoni drugih odpravila na tvegano pot proti Evropi. Njeno potovanje je v sliki in besedi spremljala časnikarka ženske revije Marie Claire UK. Ayshina osebna zgodba je nekaj povsem drugega kot anonimne begunske statistike.


Aysha in njeni hčeri v Nemčiji, na poti proti avtobusu, ki jih bo odpeljal v begunsko središče v Münchnu (Foto: Georgios Makkas)

»Odpravila sem se na najvarnejši kraj, ki sem se ga lahko domislila«, pojasnjuje Aysha, mati treh otrok, ki je zapustila svoj dom v sirskem Alepu in se podala na pot proti Nemčiji. Z dvema otrokoma poleg sebe in v pričakovanju tretjega Aysha išče varno zavetje za svojo družino in je pripravljena pretrpeti marsikaj, da bi zaščitila svoje ljubljene. Njeno zgodbo je na straneh britanske revije Marie Claire UK zapisala časnikarka
Corrine Redfern, pretresljive fotografije, ki prikazujejo naporno potovanje, zaznamovano z neznanim, neugodjem in nenehno grožnjo pred nevarnostmi, pa je posnel Georgios Makkas.

Aysha se spominja časov, ko je bilo življenje drugačno, ko je živela s svojo družino, imela varen dom in uspešno službo. Opisuje življenje, o katerem mnogi lahko le sanjamo: »V svojih dvajsetih sem potovala po domovini in delala kot vladna uslužbenka. Pred šestimi leti sem spoznala moža … Najina hiša je bila stara in čudovita, z ogromnimi visokimi stropi, belimi zidovi in tlakovanimi podi. Dneve sva preživljala v službi, večere pa s prijatelji – na večerjah v restavracijah, na koncertih, počeli smo običajne stvari.« Celo danes, pravi, ko je vsega tega konec, si prizadeva, da bi okoli sebe ohranjala običajno okolje: »O sebi ne želim razmišljati kot o begunki.«


Aysha je v Evropo prispela septembra lani, na severno obalo grškega otoka Lesbos. Na čolnu je bilo okoli 50 Sircev, mož, žena in otrok. (Foto: Georgios Makkas)

Običajno ali ne, njeno življenje se je korenito spremenilo. V njeni domovini, Siriji, se je upor proti predsedniku Bašarju Al-Asadu s koreninami v gibanju arabske pomladi prelevil v pravo državljansko vojno. Prejšnji mesec so Združeni narodi zabeležili 4,8 milijona Sircev, ki so zapustili državo. Begunci se odpravljajo na različne konce, v Egipt, Turčijo, Libanon, Jordanijo; v Evropi sta Grčija in Nemčija doslej vsaka sprejeli več kot 400.000 beguncev. Samo v Nemčiji jih okoli 200.000 še vedno čaka na dovoljenje za vstop v državo.

V prispevku za angleško revijo Aysha opisuje svoje življenje v Siriji: »Po več mesecih spopadov uporniških vojakov s četami predsednika Al-Asada so pričele padati bombe. Vse različne skupine so se pričele spopadati med seboj, »Islamska država« je poskušala prevzeti oblast.« Kmalu je postalo nevarno prečkati cesto, da bi obiskal prijatelje, pričelo je zmanjkovati hrane, hiše so bile razstreljene na drobce. Življenje se tako ni moglo nadaljevati. Odločila se je, da bo za svoje otroke poiskala varno zavetje, toda skrb za najmlajše ni bila brez resnih posledic. Njen mož, zdravnik, je čutil, da je njegova dožnost ostati v domovini in skrbeti za ranjene. Pet mesecev sta se prepirala, ali naj drugi člani družine ostanejo ali zapustijo Sirijo. »Toda na koncu«, pojasnjuje Aysha, »je pustil, da smo odšli. Zadnja stvar, ki mi jo je rekel, je bila, naj sebe in najine otroke spravim na varno, ker mu pomenimo vse v življenju. Če tega ne bi storila, vse skupaj ne bi bilo vredno tolikšne bolečine.«


Tri dni po prihodu na Lesbos hčerki Sham in Bisan spita v Ayshinem naročju, med vožnjo z begunskim vlakom iz Đevđelije proti Slaništu, preko Republike Makedonije. Vlak je bil povsem natrpan, brez stranišč, in nihče ni vedel, koliko časa bo trajalo potovanje. (Foto: Georgios Makkas)

Kar sledi, je resnično osupljiva zgodba, ki vključuje dolgotrajno pešačenje, skrivanje v avtomobilskih prtljažnikih, redno večdnevno pomanjkanje hrane, utiranje poti skozi gozdove pod vodstvom tihotapcev, stiskanje v prenatrpanem gumijastem čolnu med prečkanjem morja. Vse to se je dogajalo v ozračju velikega strahu, da bi zapadli v roke kriminalcem, da bi jih ujeli in poslali nazaj v Sirijo, strahu pred neznanim. Aysha in njena otroka so naposled prispeli v Nemčijo. Zdaj ve, da jih ne bodo poslali nazaj v domovino, vsaj ne dokler tamkajšnje razmere niso varne. Presenetljivo je povsem odločena, da se z družino vrne v Sirijo. Pravzaprav, pojasnjuje, »si tega želijo vsi, ki jih poznam.«

Aysha je sicer varno prečkala mejo, še vedno pa jo čakajo številni izzivi. Vojaške barake, v katerih trenutno bivajo begunci opisuje takole: »Mrzlo je tu in vsi imamo gripo, zdravil pa ni. Strah me je, da bodo name pozabili, včasih se počutim tako osamljeno, da se težko borim proti neprestanim solzam.« In vendar je to najvarnejši kraj, ki ga je po dolgem času našla za svojo družinico. Morda je res varen, še vedno pa ni dom in v njenem življenju manjka toliko pomembnih stvari. Moža ni ob njej in da zvečer lažje zaspi, vedno poduha njegov losjon po britju in misli nanj.

Časnikarka Redfernova je z Aysho prepotovala drugi del njene poti, od Grčije proti Nemčiji, fotograf Makkas pa jo je spremljal vso pot. Prispevek v reviji in fotorafije so izziv bralcem, saj prikazujejo nekaj povsem drugega kot anonimne begunske statistike. To je resnična ženska, ki si obupano prizadeva, da bi zaščitila svoje otroke. Da bi to storila, je zapustila vse, kar je kdaj poznala. Njen mož v zgodbi igra pomembno vlogo s svojo odsotnostjo na vseh fotografijah. Njegova dolžnost je pomagati domovini s svojim medicinskim znanjem, zakrpati narod, ki je razdvojen in težko ranjen. Da bi to lahko počel, je moral streti lastno srce in pustiti ženi, da je z otroki zapustila Sirijo. Kot je rekel sam, njegovo življenje ne bo vredno življenja, če njegovi ljubljeni ne bodo na varnem.


Aysha objema hčerki pred osrednjo dunajsko železniško postajo, potem ko so več ur čakali na vozovnice. (Foto: Georgios Makkas)

Aysha je hvaležna Nemcem in vsem drugim, ki so ji na poti pomagali. »Vem, da smo na varnem in vem, da imamo srečo in to mi veliko pomeni. Toda počasi spoznavam, da prihod v Evropo še ne pomeni konec naših težav. V resnici je to šele začetek.«

Časnikarji spletnega portala Aleteia so štiri mesece po objavi v reviji Marie Claire UK poskušali stopiti v stik z Aysho, vendar jim ni uspelo. Kako gre mladi materi sedaj? Kje je in kaj počne? Ali se je njen tretji otrok srečno rodil? Se starejša otroka privajata na novo življenje, imata prijatelje, lahko hodita v vrtec ali šolo? Ali lahko govori s svojim možem? Ali je z njim vse v redu?

Eno je biti na varnem v začasnem zatočišču, nekaj povsem drugega pa biti v domačem okolju, z zavestjo, da si ljubljen in zaželjen. Aysha si po svojih najboljših močeh prizadeva za nov začetek, da bi ustvarila dom, kjer bi njeni otroci živeli na varnem, toda zanjo in za tisoče drugih mater in očetov je dom še vedno kraj, od katerega so neskončno oddaljeni.

Vir: www.aleteia.org
Foto: Aleteia