Duhovnik in skladatelj Avgust Ipavec izhaja iz Ročinja na Goriškem. Kot bogoslovec je v Ljubljani študiral teologijo in bil leta 1966 v Logu pri Vipavi posvečen v duhovnika. Desetletje je deloval v različnih slovenskih župnijah: v Cerknem, Izoli, Kobaridu, Idriji in Ravnici, ob opravljanju duhovniške službe pa še študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Leta 1974 je z odliko diplomiral iz kompozicije.

Po diplomi je odšel na Dunaj – v načrtu je bilo za eno leto –, da bi se na glasbeni akademiji še izpopolnil. Srečanje z Alfredom Uhlom, profesorjem na dunajski glasbeni akademiji, ga je prepričalo, da se glasba in duhovništvo ne izključujeta, ampak ravno nasprotno. »Kolikokrat se moram prav umetnosti zahvaliti, da nisem brezčutno šel mimo človeka, ki trpi,« je v enem od pogovorov povedal Avgust Ipavec, ki se mu je načrtovano eno leto na Dunaju dodobra »raztegnilo« – skoraj pol stoletja je deloval kot dušni pastir v dunajski bolnišnici.

Med obiski bolnikov – v bolnišnici je imel svojo delovno sobo, vedno odprto tudi za bolnišnično osebje – je ustvarjal in pisal skladbe. »Dvojno« življenje, duhovnika in skladatelja, se dopolnjuje, je večkrat dejal: »Življenje duhovnika daje mogočen izraz drugemu življenju, življenju skladatelja.« Da Ipavčeve skladbe sledijo jasni duhovni zamisli, so zapisali decembra 2006 v uradu Zveznega kanclerja, ko so mu podelili častno nagrado, zlati častni znak Republike Avstrije: »Avgust Ipavec z glasbo povezuje ljudstva. Kajti glasba je edini jezik, ki gre prek mej in ne rabi tolmačev. Njegovo življenje in delo preveva ognjevit in zveneč poziv za sporazumevanje med ljudstvi in verami. Z leti ta poziv ne slabi, ampak postaja vedno silovitejši.«

Značilno za Ipavčevo glasbeno ustvarjanje je bilo skladanje za velike zasedbe – poleg orkestra je v svoja dela vključeval več zborov, recitatorjev, solistov, tudi plesalcev. Pisal je v več jezikih in za izvedbo povabil zbore iz različnih dežel. Zapustil je izjemen opus oratorijev, kantat in maš, odmevala je Božična pastorala, mogočno delo o Jezusovem rojstvu, stiški menihi se ga bodo spominjali po oratoriju, ki ga je napisal ob 900-letnici cistercijanskega reda – nekaj časa je bival med njimi in nastala je Ad missam in agris (Maša na polju), zgodba o svetih Benediktu in Bernardu.

V glasbeno zgodovino se je zapisal z dvema velikima deloma: Missa populorum (Maša narodov) je edina maša v cerkveni glasbeni zgodovini, napisana v štirih jezikih; ob prvi izvedbi je v dunajski katedrali ob njenih zvokih maševal kardinal Schönborn. »Hvala za veličastno delo, ki izžareva moč vere in ljudi povezuje,« se je Ipavcu pisno zahvalil kardinal. Simfonično pesnitev Barve zelenega smaragda, posvetil jo je spominu na 100. obletnico prve svetovne vojne, še posebej padlim v septembrskih bitkah leta 1916 na Goriškem in na Sveti Gori, pa so vrhunski glasbeniki pod vodstvom Marjana Grdadolnika po premierni izvedbi v baziliki na Sveti Gori (septembra 2016) izvedli še v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (marca 2019).

Ko je prihajal z Dunaja v domovino – najraje se je zadrževal v svoji skromni hiši v Bovcu – je že pregovorno dejal, da »hodi domov za par dni, da v tujini lahko preživi«, in v teh dneh mu je bil še posebej blizu Zupančičev verz: »Na zemlji domači pijem nje bolesti in nje prelesti …«

Avgust Ipavec bo na njegovo željo pokopan v stiškem samostanu, datum pogreba bo sporočen naknadno. Naj mu Gospod nakloni večni mir in večna luč naj mu sveti.