Ata je bil kot zadnji osmi otrok rojen 27. marca 1924 v Žireh. Otroštvo je preživel v družini, kjer je bila doma čevljarska obrt. Kot otrok je cele dneve klekljal, ko pa je dopolnil petnajst let, je delal kot čevljar v atovi delavnici. Za brezskrbno otroško igro je bilo malo časa. Leta 1942 je bil vpoklican v nemško vojsko. Po življenju na fronti je dve leti preživel v ruskem ujetništvu, kjer je zaradi mraza, lakote in napornega dela umrla velika večina ujetnikov. 23. novembra 1945 se je vrnil v izropano domačo hišo. Kljub sovražnemu režimu je bil vesel, da je po dolgem času lahko spal v postelji, pod streho in brez stenic. Po vojni je bil za eno leto poklican na služenje vojaškega roka in trikrat za več mesecev na orožne vaje »na prevzgojo« in zaslišanja. Vse to je v njem le še utrdilo odločitev za zvestobo Bogu in pokončno moralno držo.

Avtor zapisa je pokojnikov sin, lazarist dr. Peter Žakelj.

Ker domače delavnice ni bilo več, se je zaposlil v Alpini, kjer je veliko let vodil razvoj športne obutve. Kljub mnogim nasprotovanjem je uvedel proizvodnjo smučarskih tekaških čevljev, ki so še dolgo prinašali Alpini glavni dobiček in omogočali širšo proizvodnjo.

Leta 1960 se je poročil z mamo Angelco Rotar. Z veseljem sta sprejela šest otrok in nudila dom sedmemu. Kljub temu, da je bil ata od zavzetega dela v službi utrujen, si je vsak dan vzel čas za družino in skupno molitev. Pri svojih 80. letih se je hudo ponesrečil. Po čudežu in na priprošnjo škofa Volka je hitro okreval in z veliko hvaležnostjo za podarjeno življenje preživel še 17 let.

Skupaj smo se veselili njegovega prodornega razmišljanja, zdravega humorja in ustvarjalnega življenja. Do zadnjega ga je zanimalo vse. Če česa ni poznal, je vzel v roke leksikon in poiskal odgovor.

Skupaj smo se veselili njegovega prodornega razmišljanja, zdravega humorja in ustvarjalnega življenja. Do zadnjega ga je zanimalo vse. Če česa ni poznal, je vzel v roke leksikon in poiskal odgovor. Rad se je igral z vnuki, se pogovarjal tako z njimi kot s svojimi že odraslimi otroki. Z mamo sta vsak dan vztrajno molila rožni venec in hodila k sveti maši. Zavedal se je, da je z besedo glavno delo že opravil, na vrsti sta bili molitev in žrtev. Kako nas je imel rad, smo lahko opazovali še posebej zadnji teden, ko je po operaciji kolka prišlo do zapletov in je med nami umiral. Niti enkrat ni potarnal. Ko je bil že na koncu z močmi, je vsakemu namenil pravo besedo. Kolikor se je lahko »spravil k sebi«, se je nasmehnil, pošalil in molil. Ob vsakodnevnem obhajanju svete maše in prejemanju svetega obhajila je dozorel za večnost.

Čeprav vsi radi živimo, smo skupaj ugotavljali, da bi tudi mi radi tako prestopili prag večnosti, kot ga je naš ata.

Kakor je bilo polno njegovo življenje, je bila lepa tudi smrt. Atovo veselje in hvaležnost Bogu za dar življenja sta nas povezala tudi ob slovesu. Z vero, da je vstopil v novo življenje, smo se od njega poslovili 19. julija na žirovskem pokopališču. Domači smo vsem hvaležni za lepo slovo, ki ga je vodil škof Anton Stres. Pokopal ga je in zbrane nagovoril sin Peter. Čeprav vsi radi živimo, smo skupaj ugotavljali, da bi tudi mi radi tako prestopili prag večnosti, kot ga je naš ata.

sin Peter