V družinah se krepi zavest, da je čas, ki ga oče preživi z otroki, ključnega pomena za njihovo srečo in za pripravo na življenje. FOTO: Shutterstock



V družinah se krepi zavest, da je čas, ki ga oče preživi z otroki, ključnega pomena za njihovo srečo in za pripravo na življenje. Tudi pri nas je izšlo nekaj kakovostnih knjig o očetovstvu, na voljo so dragocena predavanja strokovnjakov in vzgojni programi. Toda kako v praksi očetje z različnimi delovnimi ritmi preživljajo čas z otroki, kako z njimi gradijo odnos ter kako so se znašli v času omejitvenih ukrepov?


Andrej Remic: Opažam, da je predvsem majhnim otrokom všeč, da vedno naredim enako, to nas povezuje. FOTO: osebni arhiv


Andrej Remic: Takoj preklopim misli na domače okolje

Andrej iz Ribnice na Dolenjskem je inženir telekomunikacij. Z ženo Majo imata pet otrok, starih 1, 3, 5, 7 in 8 let, plus enega v pričakovanju. Vsak dan mu vožnja v službo v Ljubljano in nazaj vzame kar tri ure, zato že med potjo preklopi misli na domače okolje in včasih pokliče ženo, da se vživi v domače dogajanje. »To mi omogoči, da sem kvalitetno z družino že od prvega trenutka, ko stopim na domače dvorišče, kjer me običajno že vsi nestrpno čakajo in pričakujejo, da vsakemu posebej posvetim nekaj pozornosti.« Okoli 17.30 »prevzame štafeto« od žene, ki skrbi za otroke večji del dneva, da ima čas za večerjo ali zase. »Skupaj pospravimo stanovanje ali vzamem na vrt vse otroke, skupaj napolnimo kakšno prikolico drv, ščipamo grmovje, pospravljamo stari skedenj, napolnimo luknje s peskom …« Vendar Andrej otrokom ne organizira vsega časa: »Zdi se mi pomembno, da jim je kdaj tudi dolgčas, kar vzpodbudi njihovo samoiniciativnost. Lepo je videti, ko izumijo kakšne čisto svoje igre. Pogoj za to pa je okolje brez prostega dostopa do elektronskih naprav.« Pri večerji vsak opiše, kako je potekal dan. Poslušajo tistega, ki govori. Sledi večerni ritual, najprej z najmlajšo: preoblačenje, malo heca, umivanje zob in uspavanje z vedno isto pesmico. »Opažam, da je predvsem majhnim otrokom všeč, da vedno naredim enako, to nas povezuje.« Večer sklenejo z ovrednotenjem dneva, molitvijo in s kako knjigo z dobro vsebino. Kaj mu daje moč? »To, da po vsem tem skupaj z ženo zmoliva rožni venec,« na koncu zaupa Andrej.


Blaž Čermelj: Fizična bližina je otrokom dragocena, jih umiri in se potem zadovoljno igrajo med seboj. FOTO: osebni arhiv


Blaž Čermelj: Ta čas sem z njimi in za njih

Tudi Blaž, inženir numeričnih simulacij, stanuje daleč od službe in se s podeželja na Vipavskem vsak dan pelje v službo na Vrhniko, žena Katarina pa v Ljubljano. Kljub temu pravi, da je privilegiran. Zakaj? »Popoldne oz. ko je ura tri, zaključim delo in se odpravim proti domu ter še prej poberem otroke v šoli in vrtcu (3, 8 in 10 let). Prav ta 'nuja', da vstanem in pravočasno odidem po otroke, čeprav bi velikokrat še moral podaljšati delo, me prisili k redu in ljubeznivi rutini, ki me spodbudi, da grem naproti drugemu delu dneva, ki ga preživim z otroki.« Že med potjo mu vsak otrok pove, kako je bilo v šoli in vrtcu, nato pripravijo popoldansko malico, pomaga jim pri domači nalogi ali so skupaj zunaj, saj je na podeželju okrog hiše veliko prostora. »Ta čas sem z njimi in za njih, čeprav mi je včasih težko pregnati misel, kaj vse me še čaka in kaj moram postoriti za službo,« prizna. Pravi, da se je včasih težko posvetiti vsakemu otroku posebej. »Vseeno pa se z igro ali deli v hiši in zunaj vsakemu poskušam približati, da sva nekaj časa z ramo ob rami. Ta fizična bližina je otrokom dragocena, jih umiri in se potem zadovoljno igrajo med seboj,« opiše. Pravi, da je včasih težko biti tata, posebej ko zmanjkuje energije. Prav zato si tudi sredi dneva vzame nekaj minut in jih nameni molitvi: »To me zbistri, da novih moči, dvigne prag razdražljivosti, me napolni z veseljem, posledično se izboljša razpoloženje otrok. Takrat jim lahko pokažem bližino Boga v običajnem življenju,« nam zaupa in doda: »Si kar ne morem predstavljati večera, da otrok po skupni molitvi in sklepnem obredju poročanja o doživetjih dneva ne bi poljubil in pokrižal na čelo.«


Miran Hergula: Pred časom sem fante peljal šotorit za Savo, kot izkušnjo preživetja v divjini. To jim je tako ostalo v spominu, da moramo vsako leto dogodivščino ponoviti. FOTO: osebni arhiv

Miran Hergula: Z zgledom in prisotnostjo jim dam največ

Miran, po rodu iz Prlekije, je oče treh fantov (5, 7 in 10 let), magister lesarstva in dela v delavnici Varstveno-delovnega centra v Ljubljani. Žena Andreja skrbi za šolanje od doma, Miran se ji pridruži, ko pride iz službe. »Zame je zelo pomembno, da sem veliko z otroki, saj jim z zgledom in prisotnostjo lahko dam največ.« Ker ima izkušnje kot animator v skupnosti Marijinega dela, mu ne manjka idej, da se otroci odvrnejo od igric na mobitelu ali računalniku, ki jih zelo privlačijo: »S tem, ko se doma za hec 'ravsamo', obiskujemo igrišča ali naravo, jim pomagam do odkritja, da je virtualno življenje fikcija, ki zasvaja in osrečuje zgolj kratkotrajno.« Miran je prava zakladnica izkušenj: »Doma otroci odnesejo smeti, izpraznijo pomivalni stroj, pospravijo sobo, posesajo in tako vsak nekaj doprinese h gospodinjstvu. Včasih gremo v hribe, kjer dobimo žige za naše planinske dnevnike in preizkušamo vztrajnost v hoji. Urejamo okolico bloka in kosimo travo, da naredimo kaj zastonjskega za skupnost. Večkrat jih peljem v službo, kjer naredimo lesene izdelke, obenem tam spoznajo osebe s posebnimi potrebami. Prve nedelje v mesecu izkoristimo za brezplačen obisk muzejev. Zlasti je neprecenljivo, da lahko gremo v Prlekijo k mojim staršem, kjer okušajo podeželsko življenje in spoznavajo, da se hrana ne pridela v trgovini … Pred časom sem fante peljal šotorit za Savo, kot izkušnjo preživetja v divjini. To jim je tako ostalo v spominu, da moramo vsako leto dogodivščino ponoviti. V koronačasu smo skupaj izdelovali lesene ekološke sveče in iz prostovoljnih prispevkov darovali za prizadete v potresu na Hrvaškem in za otroke v misijonih ….« Po nasvetu bolj izkušenega kolega iz skupine mož svetega Jožefa, kjer črpa moči, vsak dan poišče pet minut za vsakega od otrok posebej. »Pri vsem mi največ pomaga odnos z ženo, to, da sva zaveznika na naši družinski barki.«


Miha Skubic: Velikokrat mi otroci pokažejo, da si oni 'kakovost' predstavljajo čisto drugače. Recimo tako, da smo le skupaj. FOTO: osebni arhiv

Miha Skubic: Otroci si kakovost predstavljajo drugače

Med zahtevnejšimi poklici je gotovo tudi pravniški. Tega se zaveda Miha, pravnik iz Ljubljane, ki ima tri otroke (3, 8 in 11 let). Zanj sta pomembni tako kakovost časa z otroki kot tudi število ur. »Velikokrat mi otroci pokažejo, da si oni 'kakovost' predstavljajo čisto drugače. Recimo tako, da smo le skupaj, da z mrežice na ustju pipe skupaj odstranimo vodni kamen, da napolnimo zračnice na kolesu, da gremo na igrišče, v park, v gozd po mah za jaslice ali kar tako, na sprehod. In s tem se odnos korak za korakom gradi, če le omogočim, da na površino priplava otrokovo doživljanje in čustvovanje.« Čas epidemije se je izkazal tudi kot milostni čas, a ne, ker bi bilo manj službenih obveznosti. »In tu je žena nase prevzela mnogo večje domače breme. Če je vreme dopuščalo, sem po službi največkrat lahko opravil le še prijetnejši del: aktivnosti na dvorišču ali v parku. V dneh, ko to ni bilo mogoče, pa je bilo treba iznajti kakšno dejavnost v stanovanju: družabne igre, branje, hišna opravila za kratek čas ...« Miha pravi, da je služba v tem času zahtevala več koncentracije kot navadno, a so ga otroci zlahka pritegnili v odnos. »V tem obdobju so se moje misli osredotočile na tisto, kar je nujno – službo in družino, na ostalo pa mi je bilo dovoljeno pozabiti in manj pomembnemu reči: 'Ni treba.'«


Janez Zupan: Predvsem pa veliko časa namenimo pogovoru, da skupaj vidimo, kako začeti znova in kako naprej … FOTO: osebni arhiv

Janez Zupan: Predvsem veliko pogovora

»Ker sem veliko doma, sem ves dan v nekakšni polovični interakciji z otroki, a čas za njih si moram ravno tako, kot če sem v službi, pravzaprav prigarati,« pravi Janez iz Križ, oče treh otrok (9, 11 in 15 let), ki dela od doma. Najstarejši je že najstnik in ker medvrstniškega druženja ni bilo, je to v njem povzročalo napetosti, pravi Janez. Kaj lahko stori kot oče? »Tudi to je priložnost za pogovor, za graditev odnosa, ki ni podoben tipičnemu pubertetniškemu 'ti nimaš pojma'. Skupaj pogledava kakšen akcijski film, tak za 'tavelike', in na sprehodu opravljava družinsko drevo ali kakšen 'hud' avto.« Mlajša dva se držita skupaj, zato je z njima pogosto 'na tri': »Pri družabnih igrah, pri branju zgodb in pri raznih 'neumnostih', da malo zdražimo mamico, ker ji je na 'zoomih' kot osnovnošolski specialni pedagoginji gotovo dolgčas.« Ker je pri odraščajočih otrocih pomembno gibanje, se večkrat odpravijo v hribe, na kolo, pozimi na sankanje, vsi skupaj, v troje ali 'ena na ena', kar je pomembno. Če je zunaj slabo vreme, pa v začasni fitnes spremenijo kar sobo, opiše Janez in poudari: »Predvsem pa veliko časa namenimo pogovoru, da skupaj vidimo, kako začeti znova in kako naprej … Tako se pravzaprav nič ni kaj dosti spremenilo. Kot prej, vsak korak k odnosu zahteva trud, a ta je vedno poplačan.«


Miha Cerar: Že pred korono, sedaj pa še toliko bolj, so postavljanje prioritet, dobra organizacija in samodisciplina pomembni pogoji za uspeh pri vseh teh nalogah. FOTO: osebni arhiv


Miha Cerar: Narava je najboljši poligon

Če si oče štirih otrok, polno zaposlen v start-up svetu in nekdo, ki želi dobro opraviti svoje delo v službi in doma, kmalu spoznaš, da si si zadal visok cilj. To je ugotovil tudi Miha, inženir računalništva in informatike iz Lukovice, ki tudi dela od doma. »Že pred korono, sedaj pa še toliko bolj, so postavljanje prioritet, dobra organizacija in samodisciplina pomembni pogoji za uspeh pri vseh teh nalogah,« povzame svojo izkušnjo. Z ženo veliko delata na odnosu »eden na enega« z vsakim otrokom (0, 2, 5 in 7 let). »Takrat spoznavava njegov temperament, obdobje, v katerem trenutno je, kar je ključno za otrokovo rast in najin odnos z njim.« Prav zato za vsakega otroka poišče primeren trenutek. Ker je 5-letnik bolj živahen, gre z njim peš k maši, med hojo se razživi in mu zaupa, kaj vse mu roji po glavi, pri maši pa se počasi uči umirjati. 7-letno hčerko pozorno posluša, ko mu želi kaj zaupati, npr. med zlaganjem posode v pomivalnik. Z dvoletnikom gledata slikanico in oponašata dinozavre. Z dojenčico pa s pestovanjem, sprehodom v nosilki in ljubkovanjem vzpostavljata prve vezi. Miha še pove, da so družinski izleti ali v času korone sprehodi po gozdu posebej čudovita izkušnja: »Takrat se povežemo, nekaj časa hodim z enim, nato z drugim. Z dežniki, pelerinami, škornji ali sankami. Vedno je narava najlepši poligon.« Veliko daje na odnos z ženo in skupno izobraževanje s tega področja, zato se udeležujeta tečajev družinskega usmerjanja IFFD. Za konec nam je zaupal še spoznanje: »Kolikor poskrbim za svoj notranji mir, toliko miru lahko posredujem naprej. Zato je osebna molitev visoko na moji vsakodnevni prioriteti.«
_ _ _

*Članek je bil objavljen v Naši družini (8/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*