Bil je doma v Aleksandriji. Leta 328 je postal aleksandrijski patriarh. Ima čast cerkvenega učitelja in velja za velikega bojevnika zoper arijance, ki so tajili Jezusovo božanstvo. Njegovo škofovanje je bilo nepretrgan boj in mučeništvo. Sicer ni padel pod mečem in delal čudežev - čudež njegovega življenja je bila njegova neustrašenost. V bridkostih se je tolažil z izrekom: »Ta oblaček bo šel kmalu mimo. Le Boga se boj, ne ljudi!«

Moral je petkrat v pregnanstvo in je tako preživel dvajset let ločen od škofijskega sedeža po raznih krajih države kot begunec ali pregnanec. Krivoverski sovražniki, ki jih je podpirala tudi državna oblast, so ga dolžili najhujših hudodelstev, med drugim naj bi onečastil neko dekle. Cesar je sklical zbor arijanskih škofov, da bi Atanazija obsodili. Tudi Atanazij je prišel na zbor s svojim diakonom Timotejem. Ta je v zboru stopil pred žensko, ki naj bi pričala zoper Atanazija, in rekel: »Kaj, jaz da sem te onečastil?« Ženska, ki Atanazija še poznala ni, je odvrnila: »Saj, ti, ti.« Tako se je izkazala Atanazijeva nedolžnost.

Obdolžili so ga, da je umoril škofa Arzenija, njegovo mrtvo roko pa rabil za vraže in čarovnije. Atanazij pa je pripeljal škofa Arzenija, ki so ga bili njegovi sovražniki poprej ujeli, a ga je Atanazij rešil, pred zbor živega in z obema rokama. Znana je še zgodba, kako je moral bežati na ladjici po reki Nilu pred rablji cesarja Julijana Odpadnika. Ko so ga ti malo manj kot dohiteli, je velel ladjico obrniti, tako da so šli preganjalcem naproti. Ko so se srečali, je zaklical poglavar biričev ljudem v Atanazijevi ladjici: »Ste morda videli Atanazija?« Atanazij jim je sam zaklical nazaj: »Le hitite, ni daleč od vasi.«

Zadnjih sedem let je kolikor toliko mirno živel v Aleksandriji in delal za cerkveno edinost. Prejšnji arijanski ali polarijanski škofje so se oglašali za ponovno bratovsko sodelovanje. Kjerkoli je Atanazij ugotovil pošteno voljo za poboljšanje, jo je prisrčno pozdravil in olajšal vrnitev v cerkveno občestvo. Sv. Bazilij je izrekel mnenje, da samo Atanazij more vzdržati ali obnoviti popolno edinost v celotnem krščanstvu. Ko je ta umrl, je spet zapisal, da se je vrnila k Stvarniku »velika in apostolska duša«. Bil je med prvimi škofi, ki niso mučenci, prištet med svetnike vesoljne Cerkve.

Goduje pa 2. maja.