Zavetnik: Častijo ga kot zavetnika proti glavobolu.

Atanazij velja za eno najpomembnejših osebnosti krščanskega starega veka, zato je po smrti tudi dobil vzdevek »Veliki«. Še kot diakon patriarha Aleksandra se je leta 325 udeležil prelomnega koncila v Niceji in to doživetje ga je močno zaznamovalo. Tam je namreč proti brezbožnemu arijanizmu začel boj, ki je obvladoval vse njegovo življenje in mu prinesel veliko hudega.

Ime: Izhaja iz starogrškega imena Athanasios, ki pomeni »nesmrten«, kot negativna predpona besede thanatos »smrt«.

Rodil se je okoli leta 295 v Aleksandriji v Egiptu,

umrl pa 2. maja 373 prav tako v Aleksandriji.

Družina: Njegovi starši so bili globoko verni in premožni kristjani in so svojemu sinu omogočili vsestransko izobrazbo.

Sodobniki: svetniki Anton Puščavnik, Pahomij, Bazilij, Gregor Nazianški, različni cesarji, med njimi Dioklecijan in Konstantin, sv. Aleksander, aleksandrijski patriarh, razkolnika Meletij in Arij.

Škofija: Aleksandrija je bila dolgo časa za Rimom drugi najpomembnejši cerkveni sedež. Tu je deloval apostol Marko, zato velja za njenega začetnika. Atanazij je leta 328 postal 20. aleksandrijski škof in vodil Cerkev v Egiptu (več kot sto škofij in devet metropolij) kar 45 let.

Prednik: Aleksander I. (313–326)

Naslednik: Peter II. (373–380)

Arijanizem: Arij (okoli 315) je želel krščanstvo približati poganskim predstavam, zato je demagoško učil, da je bil Kristus nekakšen človekoljub, navaden človek in šele po smrti povišan v božanstvo. Nauk je obsodil koncil v Niceji (325).

Kreposti: Atanazija je za vse življenje »zaznamovala« puščava in prijateljstvo s svetim Antonom. Bil je velik asket, človek premišljevanja in goreč borec za pravovernost.

Dela: Napisal je več del, med njimi Govor zoper pogane, O učlovečenju (božje) Besede, Apologijo na Konstancija; različna pisma, med njimi Pisma Serapionu, nekatere eksegetične knjige ter življenjepis sv. Antona.

Preganjanja: Krivoverci so ga kar petkrat preganjali: v Trier (dve leti in pol), v Rim (sedem let in pol), v egiptovsko puščavo (šest let), še enkrat v puščavo za deset mesecev, pri zadnjem, petem preganjanju pa se je štiri mesece skrival v očetovem grobu. Tako je v pregnanstvu preživel več kot 17 let.

Zavetnik: Častijo ga kot zavetnika proti glavobolu.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot starčka s plešo in dolgo brado, oblečen pa je v škofovska oblačila z odprto knjigo v roki.

Beatifikacija: Bil je med prvimi škofi, ki niso mučenci, pa so bili prišteti med svetnike. Že peti koncil ga je leta 553 imenoval med velikimi cerkvenimi učitelji, enako čast pa mu je znova dal sv. Pij V. leta 1568.

Grob: Pokopan je bil v Aleksandriji, kasneje pa so njegove relikvije prenesli v cerkev sv. Zaharija v Benetke.

Goduje: Pri nas 2. maja, pri Koptih 15. maja, na Vzhodu (pravoslavni) pa 18. januarja.