Sunita uspehe dosega s sodelovanjem. Dobro se zaveda, da sama ne bi prišla daleč. FOTO: NASA



Skromna in nasmejana inženirka slovenskih korenin Sunita Williams, ki jo poznamo kot astronavtko pri NASI, je bila pred tem še marsikaj drugega. Ko ni v vesolju, je teta, mehaničarka, športnica, ljubiteljica živali in predvsem Michaelova žena. Za svoje zasluge in dosežke je prejela častni doktorat in več priznanj, zadnje 17. aprila letos, ko ji je Društvo ASEF (The American Slovenian Education Foundation) podelilo nagrado za življenjsko delo.

Multikulturno otroštvo

Sunita Lyn Pandya, po domače Suni, se je rodila leta 1965 v Clevelandu, je tretji otrok Indijca in ameriške Slovenke. »Ko sem bila stara le eno leto, smo se sicer preselili v bližino Bostona, a smo z rednimi obiski sorodnikov v Clevelandu osveževali slovensko kulturo, ki so jo moji starši poskušali ohranjati tudi v Bostonu,« pripoveduje. Poudarja, da je »zelo, zelo, zelo hvaležna« za odraščanje v multikulturni družini, kjer je spoznavala različno hrano, religije, poglede na svet … Oče znanstvenik je spodbujal razvoj njene naravoslovne, mama pa športne plati, kar jo je zelo zaznamovalo. Tako kot brat in sestra je tekmovala v plavanju, oboževala je živali in želela postati veterinarka.


Sunita na tekalni stezi v vesolju. FOTO: NASA


Priložnosti je sprejela in vzljubila

A po koncu srednje šole je na želeni fakulteti niso sprejeli. Po diplomi iz fizikalnih znanosti ni bila prepričana, kam bi se usmerila. »Odrasla sem kot plavalka in sem izbrala mornariško potapljanje. Ampak tega mesta nisem dobila ... Na voljo je bilo še eno mesto za letenje – pa sem si rekla: Bom pa poskusila to! Prej tega nikoli nisem počela. Skočila sem v neznano. Želela sem biti 'super kul' in pilotirati reaktivce, a dobila sem helikopter. In spet, to sem vzljubila! Dobiš priložnosti, za katere sploh ne veš, da nekje čakajo nate. Preprosto jih sprejmeš, zagrabiš in vzljubiš.« V več letih uspešnega dela na tem področju je zabeležila nad 3000 ur letenja.


»Dotik« sonca med sprehodom po vesolju, 2012. FOTO: NASA


NASA – stvar pravega trenutka

Priložnosti so jo vodile celo do NASE. A ne brez ovinkov: »Ko sem se prvič prijavila, nisem bila izbrana. To so majhni ponižujoči koraki, ovire, s katerimi se soočamo. Sorodniki in prijatelji so mi govorili, naj po magisteriju spet poskusim. Leta 1998 so me izbrali in to je bil izvrsten čas, začetek Mednarodne vesoljske postaje.« Za raziskovalno delo v Rusiji in odpravo z ruskim plovilom se je morala naučiti rusko, saj je tam »vse rusko in se preprosto moraš naučiti«. Na svoji prvi odpravi v vesolje je z ekipo postavljala vesoljsko postajo, drugič pa je že delovala kot poveljnica in znanstvenica. Je ena najaktivnejših astronavtk; skupno je do danes v vesolju preživela 322 dni in od tega več kot 50 ur bivala v odprtem vesolju.


Predsednik republike Borut Pahor je leta 2013 Suniti Williams podelil medaljo za zasluge. FOTO: Stanko Gruden/STA


Konflikti so trapasti, moč je v sodelovanju

Sunita uspehe dosega s sodelovanjem. Dobro se zaveda, da sama ne bi prišla daleč. »Iz vesolja se zdi skoraj nemogoče, da ljudje na Zemlji ne bi sodelovali,« razmišlja. »Od tam se zdi vsak konflikt trapast. To je naš skupni dom! Ko sem zdaj na Zemlji, me seveda kdo razjezi, ampak vsake toliko moram stopiti korak nazaj in se vprašati, ali je vredno, ter iskati načine, kako bi lahko še bolje sodelovali.« Pri NASI dela z znanstveniki različnih vesoljskih agencij, za kar je resnično hvaležna. V pestrosti kultur in pogledov vidi le prednosti. »Ljudje po vsem svetu imajo iste cilje, ko govorimo o znanstvenih prizadevanjih. Neverjetno, koliko več lahko naredimo, če stopimo skupaj in staknemo glave. Včasih si vodja, včasih slediš. Vsak pozna svojo nalogo in jo kar najbolje opravi,« zadovoljno sklene.
_ _ _

*Celoten pogovor je objavljen v Naši družini (18/2021), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Pred spletnim dogodkom Onkraj reda: kdo je Mariah Dolenc?

Rosvita Pesek: Osamosvojitev je tema, polna velikih zgodb

»Ljubezen je moč in nas gor drži«

Andrej Šter, zavetnik slovenskih popotnikov